Tihotapci živosrebrne rude v loškem gospostvu

 

Tihotapci živega srebra in živosrebrne rude v loškem gospostvu

Mira Hodnik

V tem besedilu želim predstaviti zaslišanja in osebne zgodbe ljudi, ki so bili vpleteni v nezakonito trgovino s prepovedanim blagom med Idrijo in Loko. Od šestnajstega stoletja naprej so se med idrijskim in loškim gospostvom razvili živahni trgovski odnosi; slednje je bilo priča razcvetu lončarske obrti, ki je bila tesno povezana z razvojem rudnika živega srebra v Idriji. Iz ohranjenih zapisov o ovadbah in sodnih obravnavah je razvidno, da so bili mnogi prebivalci Loke in idrijskega gospostva vede ali celo nevede vpleteni v nezakonito trgovino.

Rudnik je za taljenje rude potreboval velike količine glinenih vrčev, loški lončarji pa so rudniku letno prodali od 20.000 do 60.000 vrčev. To je zagotavljalo zanesljiv in dostojen zaslužek tako lončarjem kot prevoznikom. Kljub temu relativno varnemu poslu so nekateri ugotovili, da je trgovina z živim srebrom in živosrebrovo rudo lahko donosen posel zunaj uradnih poti; za mnoge ljudi je nezakonita trgovina izboljšala njihov osebni dohodek. Cvetela je kljub hudim kaznim, ki bi jih lahko doletele, če bi bilo njihovo tihotapljenje razkrito. Po Karlovih rudarskih pravilih iz leta 1580 je bila kraja živega srebra zelo hud prekršek in vsakomur, ki so ga zalotili pri dejanju, je grozila smrtna kazen in odvzem vsega premoženja.

Ko so rudarski uradniki leta 1778 sledili tihotapski mreži, je Višji rudarski urad takoj ustanovil svojo zasliševalno komisijo (k. u. k. ali kaiserlich und königlich, Verhorsova komisija), ki so jo sestavljali naslednji rudarski uradniki: sodnik Karl Gariboldi (plemič in posebni uradnik, ki je delal kot sodnik), rudarski inženirji Bernhard Schaiber, Ignatz Passetzky (plemič), Anton Leitner in Joseph Enhuber (sodni zapisnikar). Zasliševalna komisija je zaslišala petinpetdeset obtožencev, ki so bili bolj ali manj povezani s tihotapljenjem, taljenjem in trgovino z živosrebrno rudo in živim srebrom. Tistim, ki so storili manjše prekrške, je zasliševalna komisija izrekla kazni, medtem ko so bili težji primeri (crimini maiore) predani izvršbenemu sodniku iz Gorice. Sojenje hujšim kaznilcem se je začelo marca 1779. Predsedoval mu je plemič Josip Locatelli Gibellini in njegov pomočnik Anton Comini. Na sojenju sta bila prisotna tudi rudniški sodnik, plemič Karel Gariboldi, in sodni zapisnik Joseph Enhuber. Postopek se je končal z usmrtitvami 23. in 24. novembra 1779. Sodnik Gibellini je obsodbe razglasil 20. novembra 1779.

Glavni obtoženci so bili Jožef Ambrožič Žagar iz loškega gospostva, Luka Bizjak iz tolminskega gospostva ter Tomaž Bonča in Anton Pivk iz idrijske gospostva. Obsojeni so bili na smrt z obešanjem. Potem ko je sodnik za usmrtitve prebral sodbo, so jih odpeljali v grajski zapor, vsakega zaprli v svojo celico in jim dovolili še zadnji pogovor z duhovnikom. Nad gradom so dvignili rdečo zastavo. Postavili so vislice na mestu blizu ceste, ki vodi v Spodnjo Idrijo, na desnem bregu Idrijce. Mimo te točke je bila pot, ki so jo storilci uporabljali za tihotapljenje rude. Ta izbira lokacije je služila kot opomnik vsem ostalim, če bi pomislili na kaj podobnega. Ob 8. uri zjutraj 26. novembra 1779 so vsem prestopnikom še enkrat prebrali obtožnice, nato pa so vsakega z vozom odpeljali na vislice, v spremstvu velikega oddelka idrijske rudarske milice. Usmrtitve je izvedel rabelj iz Gorice. Potem so preostale zbrali na dvorišču in jih še enkrat opomnili.

To je bilo največje sojenje v rudniku Idrija, kjer so zaslišali petinpetdeset osumljencev. Šestindvajset jih je bilo pripeljanih pred goriškega sodnika za usmrtitve Locatellija, ki je enajst osumljencev takoj pomilostil, devet prestopnikov obsodil na javno delo v rudniku (ad labores publikos) za deset let ali manj in jim prepovedal počitek z območja Idrije za nekaj let ali dosmrtno. Vodstvo rudnika se je pritožilo nad obsodbo devetih prestopnikov in trdilo, da bi morali sodelovati s poštenimi rudarji. Na zahtevo vodstva rudnika je sodna zbornica na Dunaju prestopnike izgnala in jih obsodila na javno delo v Trst.

Višji rudarski urad je tržaškemu guvernerju, grofu Zinzendorfu, zagotovil, da bo plačal oskrbo prestopnikov in se strinjal, da bodo ostali v Trstu le za čas prestajanja kazni. Določeno je bilo tudi, da bodo prestopniki za svoje delo plačani.

Spodaj se osredotočam le na tihotapce živosrebrne rude iz loškega gospostva. Zaslišanih je bilo osemnajst ljudi, eden od njih pa je bil obsojen na smrt z obešanjem.

Leta 1778 so v vasi Davča, v loškem gospostvu, opravili preiskavo doma meščana Jožefa Ambrožiča Žagarja. Star je bil približno šestdeset let. Bil je domači obrtnik in se je ukvarjal s platnom. Pred tem sojenjem je že prestajal večletno zaporno kazen v Karlovaški trdnjavi. Po prestani kazni je začel obdelovati zemljo, ki mu ni zadostovala za preživetje, zato je ponovno vrnil se je k trgovini s tkaninami in tudi k nedovoljeni trgovini z živim srebrom. Preiskava je razkrila 134 unč živosrebrne rude, dvaindvajset lotov cinabarita in sedemintrideset florinov ter petindvajset kovancev v vrednosti blaga (trinajst retorti, jamska svetilka in različne vrste tkanin). Dobaviteljem živosrebrne rude je plačeval z denarjem, slanino, prejo in tkaninami. Ambrožič je talil rudo v gozdu petnajst minut stran od svoje hiše, kjer je imel kamnito peč z dvema retortama. Njegova sostorilca Štefan Poljanec in Luka Kodermač sta mu dobavljala retorte, kupljene na Bledu (avs Ober Krain). Rogoznice (Vorlagtegeln) je Ambrožič kupil sam v Železnikih. Običajno je rudo talil jeseni en mesec ali pet tednov dvakrat na dan, enkrat zjutraj in enkrat popoldne. Kot je povedal Ambrožič sam, je v dveh letih proizvedel od petinštirideset do petdeset unč živega srebra. Luka Kodermač iz Železnikov in Štefan Poljanec, Idrijčan, ki se je preselil v Železnike, sta mu pomagala taliti rudo.

Ambrožič je nato živo srebro prodal Italijanu po ceni ene unče za štiri sedemnajstice (srebrniki s številko 17) in tudi Gregorju Šaulu iz Lazca pri Cerknem. Za deset unč je zahteval dva dukata. Da bi uspeli kot podjetniki, ki so talili rudo, je bilo potrebnih veliko zanesljivih dobaviteljev rude. Mreža je bila dobro organizirana in ruda je pogosto prišla v prave roke šele potem, ko je prešla skozi roke drugih ali celo več posrednikov oziroma posrednikov. Na tem mestu naj omenim, da je pri dobavi rude sodeloval tudi Ambrožičev sin Pavel, ki ni bil vključen v kazenski postopek. Zdaj bom opisal še druge dobavitelje, navedene iz loškega gospostva.

Primož Eržen se je rodil v Ledinah, pod župnijo Žiri v loškem gospostvu. Star je bil približno štirideset let, najemnik pri cerkvi sv. Janeza v Oslici (Oselica), brez poklica. Poleti je delal na polju, pozimi pa je tihotapil živo srebro. Po njegovih izjavah ga je nevede zvabil. V gostilni v Oslici je srečal starega Žagarja, ki ga je nagovoril s prošnjo, naj mu prepelje nekaj tovora. Povedal mu je, da je že star in da ne more več toliko delati. Erženu so obljubili tako dobro plačo, da ga ni vprašal, za kakšen tovor gre. To je sčasoma ugotovil, a je vztrajal, ker mu je ta zaslužek lajšal revščino. Eržen je prevažal rudo, ki so jo iz jame prinašali Štefan Vrišer in Luka Bizjak iz tolminskega gospostva ter Andrej Beričič iz Poljanske doline. Vsi so bili zaposleni kot rudarji v rudniku. Eržen je dobival rudo skrivaj ki so mu jih dali rudarji iz fužin. Bilo je nato pretihotapili v Vrhčev mlin (kjer je danes kmetija Na Lužniku), ali pa bi Žagar in Štefan Vrišer počakala ga pri mostu pri cerkvi sv. Križa v Idriji. Pri transportu sta pogosto pomagala Bizjak in Pavle Ambrožič, Žagarjev sin to. V bližini fužine so prijeli in aretirali Primoža Eržena  8. maja 1778. Izročili so ga pravosodnim oblastem, vendar iz sodnih zapisov ni razvidno,
kakšno kazen so mu izrekli.

Andrej Beričič iz Poljanske doline je bil star približno štirideset let. Bil je kamnosek, ki se je preselil v Idrijo in bil zaposlen v rudniku kot rudar. Živel je kot najemnik pri rudarju Luki Jerebu. Bil je eden od rudarjev, ki so dobavljali rudo za Primoža Eržena in Žagarja. Na skrivaj jo je odnašal iz jame v peči, vendar je pred sodiščem stal zaradi nedovoljene prodaje smodnika, ki ga je nabiral med delom v rudniku.

Lovrenc Šušnik, z vzdevkom Luka Kodermač, rojen v Smolevi, je bil star petinštirideset let. Živel je v Železnikih, kjer je bil najemnik čevljarja z vzdevkom Kopčaber. Bil je oglar in je kuril oglje za železarske kovače. Kodermač je bil seznanjen s taljenjem rude, saj jo je talil skupaj s Štefanom Poljancem na Blegošu, še preden je spoznal Žagarja. Kodermač je Žagarja sprva oskrboval z lesom in rudo, kasneje pa se mu je pridružil tudi pri proizvodnji žganja. Aretirali so ga med prevozom rude v Žagar v gozdu Kokonak v Železnikih. Kodermača je rudo oskrboval rudar Valentin Filipčič. Kazen, ki jo je prejel, ni zabeležena. Štefan Poljanec je bil star petinšestdeset let, rojen v Spodnji Idriji, a se je preselil v Železnike. Bil je najemnik pri Simonu Miheliču z vzdevkom Kamč. Čevljar po poklicu je bil aretiran zaradi nedovoljene trgovine z rudo, saj se je povsem po naključju zapletel v trgovino z živim srebrom. Za popravilo čevljev mu je stranka dala živosrebrno rudo v zameno za plačilo, rekoč, da naj jo proda. Ko je spoznal, kako iskana je cinabaritna ruda, se je začel z njo ukvarjati. Kasneje je v Veharšah, kjer je imel skupaj z Resoso iz Kamnika peč, v nesreči umrl. Med svojim tajnim poslovanjem je bil v tihotapski verigi, ki je ohranjala stik med rudarji in kmeti, seznanjen z večjimi skupinami iz vseh treh obmejnih gospodstev (Cameral, Loka in Tolmin).

Pavle Bizjak je bil star petinpetdeset let, rojen v Žireh, a se je kasneje preselil v Plužne, ki so bile v tolminskem gospostvu. Po poklicu je bil krovec in prodajalec sadja. Ker je vedel, da je v Idriji na črnem trgu živo srebro, je začel spraševati, med svojimi strankami po plemeniti kovini. Prišel je v stik z rudarjem Tomažem Lampetom, ki je dobavljal rudo v zameno za tobak. Leta 1778 je Bizjak med zaslišanjem v zaporu zbolel in umrl. Zato se sodniki niso več ukvarjali z njegovo kaznijo.

Matevž Beričič je bil star dvaintrideset let. Rodil se je v Dobravljah v Loškem gospostvu, po poklicu kamnosek, ki je delal tudi kot rudar. Po njegovih trditvah je Štefanu Poljancu enkrat prodal le pet ali šest unč živosrebrne rude, ker je potreboval nove čevlje. Rudo so prinesli iz jame, medtem ko je tam gradil stopnice, in pri tem so nastali drobir, ki je vseboval živo srebro. Sodnik Karel Gariboldi ni štel odnašanja teh razbitin za kaznivo dejanje, zato so ga izpustili iz zapora z opozorilom, naj ne ponovi kaznivega dejanja, in odredbo, da mora v treh dneh zapustiti Idrijo.

Devetdesetletni Miha Dauč (ali Daus) iz Davče ponazarja, kako zanimivo je bilo živo srebro za ljudi vseh starosti. Aretirali so ga, ker je enkrat kupil nekaj živega srebra. Ker se s tovrstno trgovino ni ukvarjal redno, je bil izpuščen iz pripora z odredbo, naj se več ne pojavi v Idriji.

Gašper Derlink, imenovan Potočnik, je bil star trideset let. Bil je iz Leskovice, kjer je imel kmetijo in gostilno. Po njegovi izjavi so se v njegovi gostilni zbirali tihotapci živosrebrne rude in tam začasno skladiščili svojo rudo. Nikoli ni bil del nedovoljene trgovine, je pa vse spremljal, zato je moral plačati globo le sedemdeset florinov.

Jernej Jemec je bil star oseminštirideset let, doma iz Davče. Uradno je prevažal živo srebro za rudnik. Včasih ga je nekaj ukradel in ga takoj prodal Janezu Podobniku, zetu Jožefa Ambrožiča. Vrednost tega je bila ocenjena na devetindvajset florinov, triinpetdeset krajcarjev in tri četrtine kovancev, naloženo pa mu je bilo, da povrne te stroške.

Štefan Žakelj je bil iz Žirov. Bil je najemnik Matevža Mravljeja tam, kjer je delal kot kmečki pomočnik. Rad je zabaval sebe in druge z občasnim igranjem na violino. Njegova obtožba navaja, da je nekega dne prišel v gostilno Pri Skvarču v Spodnji Idriji, kjer so se tihotapci zbrali z možem po imenu Jurjem iz Veznice (Besnice). Tam so se srečali z nekom po imenu Matevž (verjetno Beričič). Po pripovedovanju ljudi je Žaklju dobavljal živosrebrno rudo. Žakelj je priznal, da je bil z Jurjem v Spodnji Idriji, vendar je zanikal, da bi rudo dobil.

Franc Skvarča, gostilničar, ki je bil tudi župan Spodnje Idrije, je bil kazensko odstavljen z županskega položaja, ker tihotapcev ni prijavil oblastem.

Martin Mlinar, z vzdevkom Hamc, je bil star sedemdeset let. Rodil se je v Žireh in živel z Martinom Jurjavčičem na Vrsniku kot najemnik. Po poklicu krojač je med zaslišanjem priznal, da je Matevžu Stoparju prinašal smodnik, ki mu ga je prinašal rudar Miha Ragnus iz Idrije. Priznal je, da je pred dvajsetimi leti ukradel nekaj živega srebra in ga zamenjal z nekom po imenu Blaž Kralj iz Ljubnega (Maria Laufen) na Gorenjskem. Izrekli so mu kazen, da bo vso škodo plačal v gotovini ali pa jo povrnil z javnimi cestnimi deli. Kakšna je bila njegova odločitev, nam ni znano.

Janez Rasp iz Žirov je bil star šestinšestdeset let. Bil je najemnik pri gostilničarki Mariji Kameršek v Žirov, kjer ji je pomagal pri vsakodnevnih opravilih. Obtožen je bil, ker je z Jurijem Demšarjem, prav tako gostilničarjem iz Žirov (o njem bom več povedal kasneje), za Jožeta Jurmana prevažal živosrebrno rudo. Po trinajstih dneh pripora je bil izpuščen in se ni smel več kazati v Idriji.

Janez Jesenko je bil star sedemdeset let, rojen v Žireh. Bil je najemnik pri Janezu Gantarju v Brekovcah. Obtožen je bil nedovoljene trgovine s smodnikom. Ker tega ni počel v velikem obsegu, je bila edina kazen plačilo stroškov pripora; ob izpustitvi mu je bil prepovedan vstop na območje Idrije.

Zadnja zaslišana oseba v postopku zaslišanja iz loškega gospostva je bil Jurij Demšar, z vzdevkom Spick (Špik) iz Žirov. Imel je kočo in gostilno. Očitno mu to ni prineslo dovolj denarja, zato je delal kot prevoznik živosrebrne rude v Selce. Rudo je prejemal v Veharšah od rudarjev v železovih rudnikih Zois. Demšar je to železovo rudo v Škofjo Loko prevažal legalno. V Veharšah pa se je srečal tudi z dvema idrijskima rudarjema, Jožefom Jurmanom in Matevžem Stoparjem, ki sta mu prinašala rudo, ukradeno iz rudnika. Po preiskavi je Cesarska kraljeva rudarska zasliševalna komisija ugotovila, da mu je na ta način uspelo preprodati 190 unč živosrebrne rude. Za kazen je moral povrniti rudo in stroške pripora. Prepovedan mu je bil vstop na območje Idrije. Kot primer sem opisal primere ljudi iz loškega gospostva, ki so bili zaslišani in kaznovani zaradi nedovoljene trgovine, da bi ponazoril njihove motive, da so se podali na pot tihotapljenja. Za zaključek bi rad povzel finančno poročilo enega od rudniških uradnikov za dvoletno sojenje in stroške zapisnikarja procesa Antona Kavčiča. Skupni stroški sojenja so znašali natanko tri tisoč oseminpetdeset florinov, oseminpetdeset kovancev za četrtino, sodna zbornica pa je rudarski upravi povrnila tri tisoč florinov.

Vir- Smuggling Anthologies Reader

Muzej moderne in sodobne umetnosti,
Dolac , Reka, Hrvaška

Prva stran od zaslišanja Gregorja Šaula iz Lazca .Vir- Zgodovinski arhiv

Ljubljana, enota Idrija