Sojenje tatovom in tihotapcem v letih 1700-1701

Dragica Čeč

Kraja in tihotapljenje cinabarita kot sredstvo preživetja - sojenje tatovom in tihotapcem cinabarita v letih 1700–1701

Zapis o uporabi mučenja v primeru Anžeta Arharja. Vir- Štajerski deželni arhiv, Gradec

Sojenje za krajo cinabaritne rude leta 1700 v primerjavi z drugimi podobnimi sojenji v Idriji.

Sojenja za krajo v letu 1700 (1701) v primerjavi z  nekaterimi drugimi primeri kraje in tihotapljenja rude niso bila obsežna glede na število zaprtih. Ne morejo se niti približno kosati z najbolj odmevnim primerom v letih 1778–1779, v katerem je bilo zaslišanih petinpetdeset ljudi, medtem ko so bila dejanja šestindvajsetih posameznikov tako obremenjujoča, da so zahtevali sojenje pred kazenskim sodnikom. 

Sojenje leta 1700 je bilo zaradi družbenega statusa zaprtih nekoliko obsežnejše in nekoliko obsežnejše od procesa, ki je potekal med letoma 1729 in 1731.  Leta 1729 je bilo osumljenih devetih oseb vpletenosti v zločine, med njimi trije rudarji. Le trije so bili zaprti in nihče od njih ni bil inkriminirani rudar.

Po nekaj drugih primerih je bilo v zadevi, ki je bila obravnavana leta 1700, izvlečenih kar nekaj rude. Sprva so bili štirje osumljenci zaprti in vključeni v preiskovalni postopek pred kazenskim sodnikom:

Jakob Gatej (Götte), star približno trideset let, rojen v Otaležu (tolminsko gospostvo), je moral pred kazenskim sodnikom predstaviti svoj primer kot tat in preprodajalec. Živel je v Spodnji Idriji in delal kot nadomestni delavec, bil je poročen in oče enega otroka.

Tat in preprodajalec, nekoliko bolj obtožen kot Gatej, je bil štiridesetletni rudar Anže Arhar (Hanse Archer), znan tudi kot Štefič, rojen v Žireh (Loško gospostvo), oče štirih otrok in po poklicu krojač, ki je z družino živel v Idriji.

Pred sodiščem se je znašel Mihael Jež, posrednik in kupec rude iz Berdašnice (Werdaschniz) pri Sevnici v Tolminskem gospostvu, petinpetdesetletni vdovec s šestimi otroki.

Hilarij ali Jeller Mažgon (Maschgon) iz Šebrelj (Tolminsko gospostvo), oče petih otrok, se je pred kazenskim sodnikom pojavil zgolj kot preprodajalec. Kazenski sodnik ga je označil za neumnega človeka in mu po kazenskem postopku znižal stopnjo kazenske odgovornosti. Ker je moral skrbeti za svoje otroke, je bil izpuščen iz zapora. Razsodbe ni dočakal, saj je na žalost padel z drevesa še preden je bil prvi preiskovalni postopek končan.

Predstavitev pričanj zaprtih preiskovancev potrjuje, da je bil sistem kraje rude, iskanja samorodnega živega srebra in trgovine z njim večplasten proces, ki je poleg tatov vključeval tudi številne druge posrednike in mediatorje. V sistem nakupa so bili vključeni tudi veliki prodajalci, ki so – kot poudarja ta sodni primer – podkupovali rudarje. Najpogosteje so pošiljali posrednike, da bi kupovali in preprodajali rudo, zato jih je bilo težje zapreti. Največje stranke (kupci rude z lastnimi tajnimi talilnicami) so takrat živele blizu Idrije, vendar v različnih gospostvih, ki so pripadale dvema dednima deželama: Loškemu, ki je pripadalo Kranjski dedni deželi, in Tolminskemu s posebnim okrožnim odborom, ki je pripadal Goriški dedni deželi. Vsaj osem posrednikov, preprodajalcev in trgovcev oziroma kupcev, ki so jih domnevni tatovi leta 1700 v preiskovalnem postopku ovadili, je ostalo nekaznovanih tudi po enem letu. Verjetno zato, ker so posredniki le občasno prihajali v Idrijo, idrijske oblasti niso mogle zapreti.

Ne le idrijske oblasti, ampak tudi kazenski sodnik Janez Juri Hočevar je od zemljiških gospodov domnevnih storilcev (zlasti škofjeloškega glavarja) zahteval, da jih primejo, vendar sodelovanje drugih zemljiških gospodov v takih primerih ni bilo vedno zgledno. Bolj zgledno je bilo sodelovanje s tolminskim gospostvom, ki je po urbarju iz začetka 17. stoletja vodilo kazenske postopke celo za idrijske podložnike  Glede na opravičilo tega kazenskega sodnika pred vrhovnimi oblastmi ni prejel nobenega odgovora škofjeloškega glavarja, zato se je odgovornosti izognil tako, da je vse obtožene označil za begunce v druge dedne dežele in v Beneško republiko.

Glede na vzpostavljeni sistem javne varnosti je bilo pričakovati, da bodo ti drugi guvernerji zaprli domnevne storilce in opravili njihova prva zaslišanja . V svojem prvem pismu, naslovljenem na notranjeavstrijsko vlado, je sodnik menil, da bodo nekatere preprodajalce prijeli še preden bodo izrekli sodbo tistim, ki so že bili zaprti. V nasprotju s pričakovanji jim ni uspelo ujeti nobenega od ovajenih prestopnikov pred objavo končnih sodb. Škofjeloški podložnik Andrej Peternel oziroma Boč (Wätsch), ki je imel svojo talilnico rude, in Matija Jezeršek sta ostala na prostosti. Bil je tudi »drug« Matija, preprodajalec, ki je prihajal iz istega gospostva in za katerega so preiskovalci verjeli, da je imel družinske vezi s Peternelom in naj bi celo nekaj časa živel z njim. Kasneje kazenski sodnik ugotavlja, da je prihajal iz Škofje Loke.

Med drugimi sodelavci so bili tolminski podložniki Tomaž »Boučan« in Andrej Plah (Plach) ter domnevno tudi Ivan Gatej, vikar iz Šebrelj, ki je z Mihaelom Ježem talil rudo nekje na Šebreljski planoti v kraju, imenovanem Zatrep. Notranjo avstrijsko vlado je motilo dejstvo, da so bili med obtoženimi trije podložniki idrijske gospostva, vključno z dvema najemnika: Anže Jesenovc, ki naj bi živel blizu Peternela pod Ptičjim Brdom, Sebastjan Likar (Liker) in Matevž Kend. Med postopkom je bilo v sodnih protokolih omenjenih še nekaj drugih osumljenih preprodajalcev, med njimi Mihaelov sin Andraž Jež in Matija Kožuh.

Proces kraje in preprodaje rude je bil nevaren in precej intenziven za storilca; tveganje, da ga ujamejo, je bilo veliko zaradi dobro organiziranega sistema formalnega nadzora in neformalnega družbenega nadzora. Tat bi moral rudo z delovišča odstranjevati počasi. Kljub temu je Arhar v svojem drugem in tretjem zaslišanju trdil, da je lahko iz jame naenkrat odstranil od funta in pol do treh funtov rude; od 0,789861 do 1,5802 kilograma. Skril jo je v posebno torbico za pasom. Če verjamemo Gatejevi izjavi, bi na ta način v svojem skrivališču nabral približno osemdeset funtov (42,12 kg) rude. To pomeni, da je rudo skoraj vsak dan tihotapil pod oblačili iz rudnika. Nato je moral rudo skrivati, za kar je uporabljal bolj ali manj dobro izbrana skrivališča: pozimi jo je skrival v kupu listja na gosposkem vrtu, ki je bil blizu rudnika. Arhar jo je celo zakopal. Kot skrivališča so navedli tudi drva, skrinjo v preddverju njegovega stanovanja in prostor pod stopnicami. Storilca in skrivališče bi lahko zlahka odkrili ali opazili v istem času način, kako je bil Gatej opazovan. Kljub tej nevarnosti ni pobegnil iz Idrije, kar je bila očitna izbira nekaterih delavcev in rudarjev, zato je sodnik med sojenjem ugotovil, da je to posebna olajševalna okoliščina.

Preiskovalni postopek je vodil Kranjski Janez Jurij Hočevar, ki je bil med letoma 1695 in 1702–1703 dejaven kot kazenski sodnik. V zgodovinopisju je znan predvsem zaradi svoje zloglasnosti pri preganjanju čarovnic, kar je bil razlog za njegovo odstavitev s položaja kranjskega kazenskega sodnika (po letu 1702 ali 1703), vendar naj bi kljub temu pomagal pri sojenju čarovnicam v Idriji leta 1706. Kot skladatelj z vzdevkom Candidus je bil član uglednega društva intelektualcev, Akademije operosov (Academia Operosorum Labacensium), s katero se je globlje povezal po tem, ko je bil odstavljen s položaja kazenskega sodnika. Deloval je v času, ko je bila notranjeavstrijska vlada prepričana, da se čarovništvo na Kranjskem širi. Med letoma 1696 in 1699 je na smrt obsodil vsaj štiri ženske. Vendar se njegov seznam »znanih« obsodb tu ne konča: leta 1697 je na smrt obsodil tudi zloglasno tolpo Kljukec (skupino roparjev pod vodstvom Anžeta Koširja) na sojenju, ki je omenjeno v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Tik pred kazenskim postopkom v Idriji je predsedoval sojenju dveh žensk, obtoženih čarovništva, v Ribnici v Idriji.

Prvi del procesa, ki ga je vodil v Idriji, je bil opravljen zelo hitro in se je začel približno mesec dni po aretaciji prvega prestopnika Jakoba Gateja. Zaslišanja preiskovanih oseb in prič so se začela v zgodnjem maju in nadaljevala v drugi polovici junija. Zaradi bližine Idrije je bilo lažje voditi te resnejše kazenske primere. Kmalu po pravnomočni razsodbi proti prestopnikom v Idriji januarja 1701 je Hočevar začel drugi obsežnejši proces. Konec leta 1701 je vodil zasliševalni primer ženske, obtožene čarovništva. Proces je začel v Ribnici kljub proceduralnim napakam pri vodenju obeh zaslišanj v Idriji. Visoki uradniki so Hočevarja kritizirali, da ni spoštoval kazenskega prava, čeprav bi ga moral poznati. Zato so ga sodne oblasti v Gradcu po prvem procesu še dodatno oštele in zahtevale, da svoje delo opravlja bolj skrbno in z večjo vnemo. Konec leta 1700 se je moral vrniti v Idrijo in ponovno zaslišati prestopnike.

Živo srebro se je uporabljalo v poklicni in ljudski medicini za lajšanje številnih oblik trpljenja. Uporabljali so ga kot odvajalo ter za čiščenje in zdravljenje (gnojnih) ran in razjed. Med višjimi sloji je bilo živo srebro dojeto kot protistrup za »bolezni elit« – melanholijo in nekatere spolno prenosljive bolezni. Ker je bila prodaja rude monopolizirana, je bilo živo srebro na običajnem trgu v lekarnah drago in zaradi visoke cene večini ljudi nedostopno. Vsak izdelek, ki je bil podvržen monopolu, je spodbudil živahno nezakonito trgovino, pa naj gre za voli, sol, tobak ali živo srebro (ali cinabaritno rudo). Prodajalci drugega blaga pa so se radi izogibali obveznim davkom in mestom, kjer so pobirali cestnine, dodatne davke ali carine za vzdrževanje cest in mostov. Cestnine so bile gosto posejane tako na Kranjskem kot na Gorici v habsburških dednih deželah.

Živahna ilegalna trgovina je bila vzpostavljena tudi s cinabaritnim plugom. Preiskovalni postopek leta 1700 je ponovno pokazal, da je bilo povpraševanje po živem srebru veliko, prav tako pa tudi sistem nezakonitega pridobivanja in prodaje živega srebra. Kot kupci rude oziroma živega srebra so se pojavili premožnejši posamezniki, na primer šebreljški duhovnik Ivan Gatej (Götte) in prej omenjeni neznani Matjaž iz Škofje Loke. Hočevar je prepovedano dejavnost šebreljskega vikarja, odkrito med Arharjevim drugim in tretjim zaslišanjem, spretno zapakiral kot nepreverjene govorice, saj je Arhar dejal, da je za duhovnikovo dejavnost slišal od nekega sla, ki mu je rudo kupil. Tako je upravičil svojo odločitev, da ne bo preiskal duhovnikove vpletenosti. Izjave rudarjev razkrivajo družbeni položaj Ivana Gateja: opisujejo ga kot oblečenega in "plemenitega" v primerjavi s kmečkimi trgovci. Posebej je omenjeno, da so župljani duhovnika iz Šebrelj pregnali že pred letom 1710. Morda obtožba odraža tudi nesoglasja, ki so jih imeli z njim.

Poleg kupcev rude so se za najdišča rudnikov in nahajališča elementarnega živega srebra zanimali tudi sodnik in seveda rudniške oblasti. Zato je sodni uradnik vsa najdišča natančno zabeležil. Arhar je med drugim trdil, da je v potoku Nikova našel elementarno živo srebro, v mlinu Dominion pa rudo. V nasprotju s pričanjem rudarja se je zdelo, da Hočevar zastopa mnenje rudniške uprave, da tega elementarnega živega srebra ni več mogoče najti. Sodnik je Arharjeve trditve označil za laži in dokaz, da se proti njemu lahko uporabi kakršen koli zasliševalni postopek, vključno z mučenjem. Kljub verjetnosti takšnih najdb je Arhar te zgodbe o žilah živega srebra uporabil za  elementarno živo srebro v svojo obrambo.

Takšne zgodbe so bile očitno priljubljene med rudarji. Težko bi si sam izmislil takšne izgovore. Kljub temu je prepričanje, da je mogoče najti takšna najdišča, vztrajalo nekaj časa. Tudi leta 1737 so rudarske oblasti upale, da bodo našle nove rudarske žile, in javno obljubile nagrade svojim odkritjem.

TRG ŽIVEGA SREBRA : Družbeni položaj in ekonomski položaj rudarjev-tatov

V vseh znanih sodnih procesih proti tatovom in tihotapcem cinabarita je večina obsojenih prihajala iz najnižjih družbenih slojev ali pa je živela na robu družbe. Ta trditev velja tako za rudarske delavce, ki so kradli rudo, kot za sle. V dokumentaciji procesa iz leta 1700 se poleg krošnjarjev pojavljajo tudi veliki kupci (in tihotapci) cinabarita in živega srebra. Ti kupci so bili precej bogati in so znali prepričati rudarje, naj kradejo, kar je sodnik izpostavil na tukaj predstavljenem sojenju. Hočevar je preiskoval tudi informacije o količini živega srebra, ki bi jo bilo mogoče proizvesti iz rude. Med zaslišanjem leta 1700 je Anže Arhar, ki je bil eden najbolj izkušenih rudarjev na sojenju, ovrgel sodnikovo prepričanje o ogromni količini živega srebra, proizvedene iz zadevne rude. Odgovoril je, da je šlo zgolj za bahanje preprodajalca, da bi prepričal mlajšega in manj izkušenega Jakoba Gateja, da ukrade rudo. Le nekaj let prej je bil glavnim navodilom za rudnik Idrija dodan ukaz, naj rudarji prihajajo na delo v uniformah brez žepov, da bi odvrnili krajo. Oblasti sosednjih gospostev očitno niso imele interesa za odkrivanje nezakonitih trgovcev s cinabaritno rudo; molk škofjeloškega guvernerja bi lahko pripisali tej okoliščini.

Najprej si poglejmo tatove rude. V opisu okoliščin zločina kazenski zapisniki (ko jih beremo med vrsticami) razkrivajo Hočevarjevo prepričanje, da so trgovci iskali »lahke« žrtve, tj. revne rudarje. Preganjanje, obtoževanje in kaznovanje tihotapljenja rude se je v začetku osemnajstega stoletja osredotočalo predvsem na segment rudarskih delavcev, ki so bili na dnu družbene lestvice. Pred osemnajstim stoletjem je ta sektor sestavljali pomožni delavci, ki niso potrebovali kvalifikacij. Na začetku osemnajstega stoletja pa se jim je pridružila nova kategorija delavcev, imenovana nadomestni delavci, kot ena najmanj integriranih skupin v rudniku. Nadomestni delavci so predstavljali enega od načinov za reševanje socialnih težav, s katerimi so se soočale rudarske družine, ko so njihove glavni hranilec družine ni mogel delati, kar je mogoče opaziti že od konca sedemnajstega stoletja. Nadomestni delavec je prevzel položaj bolnega, umrlega ali invalidnega rudarja in si dohodek delil s svojo družino. Ta politika je bila deležna kritik. Rudniška uprava, zlasti upravitelj rudnika, je podpirala takšen način dela, vendar so mu najvišji uradi odločno nasprotovali. Na ta način je rudniška uprava (namreč upravitelj Johan Friderik Stampfer) ohranjala družbeno stabilnost in preprečevala morebitne konflikte. Takšni konflikti bi lahko nastali zaradi morebitne nezmožnosti rudarjev za delo, hkrati pa je ohranjala prihodnja zaposlitev za rudarske družine z otroki, ki so bili premladi ali prešibki.

Obstoj te vrste dela dokazuje, da so bili drugi mehanizmi za reševanje socialnih problemov, zlasti komunalna zavarovalnica za rudarje (Bruderlade), neučinkoviti. Prav tako je bilo zaposlovanje nadomestnih delavcev najhitrejši način za zagotovitev potrebne delovne sile, ki je pogosto prihajala iz sosednjih posesti. Nadomestni delavci so predstavljali potencialni konflikt med rudarji in upravo rudnika. Skozi več stoletij se je uprava rudnika soočala s ponavljajočimi se protesti rudarjev, ki so nasprotovali zaposlovanju podložnikov in kmečkih fantov iz okolice, češ da bi morali namesto tega zaposliti sinove rudarjev. Podobna zahteva je bila zapisana v posebnem memorandumu delavcev cesarju leta 1728. Protesti opozarjajo na krhkost družbenega miru v rudarski skupnosti kljub prisegi rudarjev, da se ne bodo upirali.

Čeprav pripisana dejanja v sodnih protokolih pogosto odražajo stereotipne predstave o storilcu, je sodnikovo mnenje v vseh protokolih kazenskega sojenja pokazalo, da se je življenjski standard rudarjev zelo razlikoval. Neenaki delovni položaji so marginalizirali pomožne delavce, medtem ko je boljše življenje drugih rudarskih delavcev v primerjavi s poslabšanjem njihovega lastnega ekonomskega položaja (bodisi zaradi boljše plače bodisi zaradi širitve družine) nekatere delavce spodbudilo k iskanju manj zakonitih sredstev za preživetje. To so storili kljub strahu pred kaznijo. Čeprav je bilo v zgodnjem novem veku samoumevno, da so mlajši delavci zasedali slabše in manj plačane delovne položaje, družine bolnih, invalidnih in umrlih rudarjev niso bile edine, ki so se znašle na robu obstoja. Tudi družine nadomestnih delavcev so se soočile z enako usodo. Po letu 1718 so vdove rudarjev prejemale nekakšno socialno podporo.

Anže Arhar je moral biti v slabem zdravstvenem stanju, saj je sodnik njegovo telesno šibkost pripisal stiski njegove številne družine. Sodni protokol odraža Hočevarjevo prepričanje, da je rudarjev položaj slab. Morda je sodnikova opomba, da je bil »telesno šibek«, pomenila tudi, da ni več sposoben delati kot krojač, kar je njegovi družini očitno prinašalo dodaten dohodek. Na zadnjem sojenju je Arhar celo prosil za izpustitev iz dolgega zapora, ker je bila njegova družina v hudi stiski.

Jakob Gatej je bil eden od nadomestnih delavcev. Sodnikovo sklicevanje na njegovo servilnost bi lahko povezali z zadnjim delom 28. člena pravilnika rudnika Idrija, ki določa zaposlovanje »kmečkih sinov« pri rudarjih: „(…) da so zunaj posestva in zemljišča svojega očeta in gospodarja podrejeni rudarskemu sodniku v zadevah, ki niso v pristojnosti kazenskega sodnika, dokler se rudnika popolnoma ne odpovedo.“

Verbič ne ugotavlja formalne, pravne podrejenosti upravi takoj po vstopu v rudarsko službo z izjavo prisege, saj je to mogoče dokazati tudi z analizo upravne in pravne prakse rudnika. Jakob Gatej iz Otaleža je tako kot mnogi drugi delavci prišel delat v rudnik iz okoliških gospostev, pravzaprav iz neposredne bližine rudnika. V času sojenja je že šest let delal v rudniku. Prišel je, ko je upravnik Kienpach še vedno upravljal rudnik (to je počel do leta 1695). Njegovo upravljanje je zaznamovala velika kriza in številne obtožbe, da je od novih zaposlenih zahteval podkupnine. Rudnik je kot nadomestne delavce zaposloval predvsem mlajše fante, kar dokazuje življenjska zgodba Jakoba Gateja. Ko je Gatej nastopil delo, je bil star med enaindvajset in triindvajset let in neporočen. Ker je bil v času aretacije že poročen in oče otroka, je tudi potrjeno, da poroke rudarskih delavcev še niso bile omejene, omejitve glede zakonske zveze so bile produkt časa, ki je šele prišel. Gatej ni spadal v skupino nadomestnih delavcev, za katere je kasnejši upravitelj Stampfer menil, da bodo prej ali slej dosegli polno plačo, bodisi s smrtjo dosedanjega nosilca položaja bodisi s poroko z vdovo.

Želja po dodatnem zaslužku je bila očitna med najmanj plačanimi rudarskimi delavci in je predstavljala problem za rudarske oblasti. Poroka in otroci, kar je v primeri jasno navedeno, so znatno poslabšali ekonomski položaj nadomestnih delavcev, vključno z Jakobom Gatejem, kar je razvidno iz zapiskov upravnih organov in sodnika v tej sodni obravnavi. Tako je Hočevar v dodatnem protokolu v primerih obeh delavcev zapisal, da so ju prevarali »slabi ljudje«.

Sodnik je takšne izjave vnesel v zaslišanja obeh preiskovanih rudarjev, tako da je kupce rude predstavil kot tiste, ki so rudarjem obljubili želeno blago. Gatej je zagotovil, da bo plačilo, ki ga je Andrej Peternel obljubil, za rudo uporabil za nakup masti in drugih potrebščin. V sodni zapisnik je sodnik celo dodal domnevno Gatejevo izjavo, da je z nakupom teh živil želel živeti »kot drugi«. Zgodnji moderni protokoli sojenj niso »posnetki« zaslišanih izjav, kar bi bilo predmet metodološkega vprašanja, niti niso zanesljiv prikaz dejanskega dogajanja. Z gotovostjo lahko rečemo le, da ta izjava odraža mnenje sodnika. Sodnik ustvarja sodno resnico s sodnim protokolom. Hočevar je bil nedvomno prepričan o težkem ekonomskem
položaju vseh zaslišanih prestopnikov. Iskanje olajševalnih okoliščin je prav tako sestavni del sodnih obravnav. Na drugem zaslišanju Jakoba Gateja naj bi sodnik k Gatejevi izjavi dodal, da njegove tatvine niso bile le posledica želje po boljšem življenju, temveč tudi neposreden odziv na slabšanje socialnega in ekonomskega položaja njegove družine.

Rudarji so za ukradeno rudo prejemali plačilo na različne načine: s plačilom računa v gostilni (Mažgon je bil plačan le s plačilom računa v gostilni) ali z različnimi vrstami hrane. Včasih so tatovi ostali brez plačila. Gatej je bil plačan tudi v fižolu in sadju. Arhar je od Peternela prejemal mast in kruh, enkrat pa celo žgane kaše. V nekaterih primerih so tatovi rudarji pričali, da so bili plačani le v hrani ali da so plačilo za ukradeno rudo spili v gostilni skupaj s kupcem. To je ena najbolj stereotipnih razlag, kam je končal denar od ukradenega blaga. Takšne prakse niso le odraz običajnih trgovskih vzorcev malih kupcev, temveč tudi priročna taktika. Plačilo z blagom je olajšalo prikrivanje tatvine in je bilo priročen način, da so rudarje prepričali k sodelovanju s posredniki in trgovci.

Plačilo z gotovino je bilo veliko bolj nevarno, ker je tatove mikalo k malomarnemu dejanju. Jakob Gatej si je s plačilom za ukradeno rudo kupil nove čevlje. Oblačila so odražala tudi ekonomski položaj posameznika, zato so Gatejevi novi čevlji zagotovo pritegnili pozornost sosedov in skupnosti. To odpira vprašanje neformalnega družbenega nadzora nad rudarji. Odločitev za sodelovanje v neformalnem družbenem nadzoru s pomočjo nadzornih praks je bila posledica več različnih motivov: nekateri rudarji so se bali kazni, drugi pa so bili pod vplivom moralne/etične vzgoje. Na zahtevo uprave rudnika je moral lokalni duhovnik izobraževati prebivalce s posebnimi pridigami. Družine bolnih rudarjev in vdov so se bale, da bodo izgubile določene pravice (in kakršno koli obliko podpore), zato so bile bolj pripravljene sodelovati z oblastmi. Tisti, ki so izvajali neformalni družbeni nadzor v lokalni skupnosti, so bili najbolj pozorni na nenavadne prakse med rudarji in zlasti med najmanj integriranimi člani te rudarske skupnosti. Sodelovanje med posamezniki iz lokalne elite in upravo rudnika je bilo pričakovano, vendar sodelovanje družin rudarjev z upravo ni bilo tako očitno. Katharina Tibbaldi, ki jo po protokolu nagovarjajo z »gospa«, kar kaže na podoben družbeni položaj kot sodnico, je upravitelju rudnika prijavila odkritje osemdesetih funtov cinabaritne rude na svojem vrtu. Rudo je Jakob Gatej skril v kup listja.

Druga oseba, ki je ovadila Jakoba Gateja, je bila njegova najemodajalka Marija Kolenc (Khollenzin).

Ker je bila lastnica hiše, je bila verjetno vdova. Ni znano, ali je bila vdova rudarja in ali je bil Gatej nadomestni delavec, povezan z njeno družino. Seveda ni mogoče izključiti dejstva, da ga je verjetno prijavila rudarskim oblastem, da bi ohranila socialno podporo za svojo družino, če je bila do nje upravičena. Družine umrlih rudarjev so se dobro zavedale dejstva, da jih bo družbeno devianten način življenja izgnal iz Idrije . Neformalni družbeni nadzor je najverjetneje izvajala družina rudarja, za katerega je Gatej opravljal nadomestna dela, saj bi njegove deviantne prakse vplivale tudi na ekonomski položaj njihove družine. Vendar vir o tem molči. Čeprav je lastnica hiše rudo odkrila po naključju, je tatvino takoj prijavila upravi rudnika. Kljub ugodnostim, ki so jih rudarske oblasti in družine rudarjev nudile nadomestnim delavcem, so bili ti, kot je razvidno iz te kazenske zadeve, bolj marginalizirani kot drugi rudarji. Očitno je bil nad njihovim delom vsiljen intenziven neformalni družbeni nadzor tako s strani njihovih nadzornikov kot tudi s strani okolice. Neformalni družbeni nadzor nad nadomestnimi delavci je tudi odraz nezadovoljstva rudarjev z zaposlitveno politiko uprave. Ni bilo sledu solidarnosti z delavci na dnu delovne hierarhije, niti v tej situaciji, ko je obtoženec rudarski vdovi prinašal dodaten dohodek kot najemnik.

Pripravljenost tistih, ki so bili po naključju vpleteni v krajo in prikrivanje rude, da odkrito razglasijo njen obstoj, je bila povezana predvsem s prednostmi, ki bi jih lahko izkoristili od uprave rudnika. Vendar je bilo očitno, da je strah pred sankcijami med določenimi družbenimi skupinami, če bi bila nezakonita trgovina po naključju odkrita, odtehtal morebitno korist od sodelovanja. Nek Pavel Pulin (Pavlin/Pullin) je poročal o svojem odkritju rude. Najverjetneje je bil prevoznik, ki je po naključju odpeljal ukradeno rudo Sebastiana Likarja v Spodnjo Idrijo. Pulin je Likarja vprašal, kaj nosi s seboj, odgovor pa ga je tako prestrašil, da je "vrgel stran" veliko količino rude.

Nadzor nad rudarji se je zagotovo povečal po odkritju velike količine skrite rude, zlasti potem, ko je Pavel Pulin prijavil tatvino. Hkrati je to povečalo tudi stopnjo strahu med tatovi. Po odkritju svojega skrivališča se je Gatej več mesecev vzdržal kraje rude. Potem ko ga je Andrej Peternel prepričal, naj spet začne krasti, je rudo še naprej skrival na istem mestu, verjetno zato, ker je bil kraj primeren. Če primerjamo tatvini obeh rudarskih delavcev, je bil Arhar bolj izkušen in bolj previden. Domnevno je kradel in prodajal rudo vsaj pet let in pol. Kradel je manjše količine, verjetno zato, da ga ne bi odkrili. Domnevno je kradel tudi elementarno živo srebro, ki ga je našel med izpiranjem v jašku sv. Ahacija ali ob potoku (potok Nikovo, omenjen v primeru, je bil vsaj v šestnajstem stoletju znan po precejšnji količini odpadle rude). Nekaj ​​rude je kupcem odpeljal sam, očitno ob dela prostih dneh (zlasti ob praznikih), da bi se izognil sumu glede predpisov o delu na praznike. Med procesijo na Vojsko na Jakobov dan leta 1699 je rudo odpeljal v Ledino in jo prodal Peternelu. Enkrat je celo rudo dostavil Peternelu v hišo. Za razliko od Gateja je imel Arhar obsežnejšo mrežo kupcev in posrednikov iz več gospostev v okolici: če kdo ni kupil, kot se je zgodilo januarja 1700, ko Peternel ni hotel kupiti od njega, je našel drugega kupca. Ker so se tatovi poznali drug za drugega, je bil Arhar prepričan, da ga je Gatej ovadil kot tatu.

V kazenskem procesu leta 1700 so bili obtoženi le najbolj problematični rudarski delavci. Med sojenjem je sodnik poskušal biti popustljiv do Anžetove Arharjeve nediscipline pri delu. Morda je bil zaradi tega, ker je delal tako v rudniku kot v talilnici, tako dolgo izpostavljen živemu srebru, da je »od njega zbolel«. Njegovo skrivanje rude, ki jo je domnevno našel, je bilo opravičeno z argumentom, da jo je nameraval zmešati s prej izkopano rudo, da bi delal manj. 

Rudar Mihael Pirc (Pürz) je v svojem pričanju trdil, da je videl Arharja, kako leži na Vihteličevem vrtu, in to je bilo uporabljeno kot dokaz njegove nediscipline pri delu. Na sodišču je potrdil, da ga je videl jeseni spati na vrtu »ob prvi uri noči« skupaj z dvema drugima tolminskima kmetoma: Andrejem Peternelom in njegovim delavcem. Očitno ga je videl tudi ob koncu delovnega časa, ki se je končal ob 17. uri po 29. septembru (dan svetega Mihaela). Njegova nemoralnost je bila še posebej poudarjena z njegovo trditvijo, da je v jami namesto njega delal drug delavec (tj. nadomestni delavec). Predstavil ga je kot starega Jurija Troho. Pirc je Arharja vprašal, kaj počne, in ta je odgovoril, da je šel k višjemu stražarju po ključe. Dodal je, da je svoje orodje spustil v jamo sv. Barbare in da potrebuje ključ. Pirc ni verjel Arharjevi zgodbi in je zagrozil, da ga bo prijavil višjemu nadzorniku. Nekaj ​​dni pozneje je svojo grožnjo uresničil. Prijavil ga je nižjemu nadzorniku Urbanu Čuku, ki je Pircu zagotovil, da bo Arharja kaznoval. Toda priča je verjela, da se to ni zgodilo. Po drugi strani pa ga je Arhar še naprej prepričeval, da je bil za ta dogodek kaznovan. Takšne obtožbe so bile pogoste. Že leta 1735 je sodni odbor zabeležil pritožbe glede dejstva, da so nekateri rudarski delavci zavračali delo in da so pošiljali nadomestne delavce ali lenuhe, da opravijo njihovo dnevno delo. Sodnik ga je med mučenjem posebej vprašal, zakaj je lagal o tej kazni za lenobo. Tudi pod mučenjem je bil Arhar prepričan, da je bil za ta prestopek kaznovan.

TRG ŽIVEGA SREBRA: povpraševanje, preprodajalci in kupci

Nezakonito trgovino s cinabaritom so najprej omogočile obstoječe trgovske, dobavne in tranzitne poti, ki so potekale skozi Idrijo. Ta situacija je omogočila številne stike rudarjev s prevozniki in drugimi subjekti, kot so tisti, ki so dostavljali hrano in izdelke, potrebne za rudnik, ter trgovci, ki so prečkali Idrijo. Skozi Idrijo so poleg »Korošcev in Kranjcev«, ki so bili splošno znani kot krošnjarji in prevozniki, prihajali tudi podložniki tolminskega in loškega gospostva. Nekateri med njimi so občasno tudi tihotapili. Glavni kupci rude in živega srebra so izkoriščali gospodarske razmere območja. Kupci velikih količin rude so potrebovali krošnjarje in preprodajalce kot posrednike ali preprodajalce. Ruda ni bila lahka, velike količine so lahko prevažali le tisti, ki so imeli ustrezne živali in/ali jih je bilo dovolj. Eden od slov, Matija Kožuh, čigar ime nakazuje, da bi se lahko ukvarjal z zelo aktivno trgovino z živalskimi kožami, naj bi bil na Koroškem aretiran zaradi drugih kaznivih dejanj in obsojen na smrt.

Ko so kranjski deželni uradniki uvedli nova pravila za upravljavce mitnic, s katerimi so lahko pazili na tihotapce, se je oglasil eden izmed njih iz Cola. Spremljal je gost promet v Trst, ki je potekal skozi Idrijo. Trdil je, da je skozi njegovo mitnico potekalo veliko tihotapljenja, ki ga ni mogel zatreti brez oboroženega nadzornika – njegovega prejšnjega oboroženega nadzornika so ubili tihotapci. Veliki trgovci in prevozniki običajno niso potovali sami, ampak v skupinah po dva ali tri in so imeli tudi do trideset konj. Pogosto so potovali s svojimi kmečkimi delavci. V lokalno trgovino so bili vključeni tudi krošnjarji, ki so nosili tovor na hrbtu v snopih ali košarah iz trsa (med njimi je v zgodovinopisju dobro znan krošnjar in berač Melhiorca) in so še vedno prihajali v Idrijo.

Med sli, ki so bili vpleteni kot posredniki ali preprodajalci v tihotapski trgovini, lahko najdemo tako krošnjarje kot majhne trgovce. Čeprav je del trgovine iz Škofje Loke (ki je segal od Trsta do Reke in tekel čez Koroško v še bolj oddaljene avstrijske province) sicer obšel Idrijo s prečkanjem Žirov in Veharšč, je več prevoznikov iz Škofje Loke in gospostva še vedno potovalo čez Idrijo. Po sodnikovi izjavi je bil leta 1700 v tihotapske mreže vpleten tudi neznani, a bogati Matija iz Škofje Loke. Kupil in odnesel je kar petnajst funtov rude. Ker ni bil znan po priimku, so ga tatovi opisali: bil je srednje postave, blond "z enako svetlo brado". Zaslišana oseba je posebej poudarila, da je nosil elegantna oblačila, kar bi bilo nenavadno za povprečnega kmeta na manjši kmetiji. Ta Matija naj bi nekaj časa živel z Andrejem Peternelom in naj bi bil njegov bratranec.

Posredniki ali preprodajalci med kupci in rudarji so delovali posamezniki različnega družbenega statusa: podeželski obrtniki, berači in potepuhi ter celo kmetje, ki so živeli v bližini kupcev, zlasti tistih, ki so se znašli v stiski. Med osumljenimi posredniki ali preprodajalci so bili tudi podložniki okoliških gospostev, ki so opravljali slabo plačano delo za rudnik in so bili zaradi tega dela v pogostem stiku z rudarji. Logaški podložniki so bili zaradi svojega posla oskrbovanja rudnika s hrano med najbogatejšimi podložniki na Kranjskem vsaj do sredine 17. stoletja, medtem ko so zlasti tolminski podložniki dostavljali les. Prevoz lesa je bil plačan po nižji tarifi kot prevoz živil. Očitno je bilo tako še na prelomu 18. stoletja. Tako je tolminski podložnik Hilarij Mažgon nekoč kupil kar osemnajst funtov rude, kar je bilo mogoče le, če je v Idrijo prišel z volovsko vprego. Ob drugih priložnostih, ko je prišel v Idrijo brez volovske vprege, je prevažal ali prenašal le od tri do pet funtov rude. Po podatkih rudniške uprave so bili glavni preprodajalci rude leta 1687 tujci, krošnjarji, ki so se ukvarjali s čipkami, medtem ko je bilo leta 1700 vsaj nekaj preprodajalcev iz »lokalne gospoščine«. Najemnik iz Spodnje Idrije Anže (Hans/Ivan) Jesenovc je Gatej plačal za rudo s surovim in finim platnom, vrednim več kot tri goldinarje.

Ker je bila ukradena ruda precej težka, so sli (zlasti krošnjarji) nosili ali prevažali največ manj kot deset funtov. Čeprav je Anže Arhar sodniku zagotovil, da je v Peternel odnesel kar osem funtov (4,2 kg), je tihotapljenje tako velike količine rude brez živali izjema. Drugi sli so po izjavah tatov in posrednikov dejansko nosili med šest in osem funtov rude (med 3,162 in 4,216 kilograma). Sodeč po povprečni teži prevažane rude je bila takšna količina še vedno primerna za tovore, ki ne bi pritegnili pozornosti in suma, saj je bila prav zaradi prevelike težine razkrita krinka nerodnega Sebastjana Likarja. Zaradi tega dejavnika teže so morale biti skrivne talilnice postavljene dovolj blizu transportnih poti, dovolj blizu rudnika in dovolj blizu gozda, ki je zagotavljal les za taljenje. Le talilnice so bile sposobne prepričati trgovce in krošnjarje k sodelovanju pri dobavah. Neuspešno iskanje talilnice in preprodajalca Andrej Peternel navaja, da so imele rudarske oblasti veliko težav s talilnicami v bližini rudnika in hkrati na ozemlju drugih gospostev.

Za razliko od tatov rude je bil Andrej Peternel ali Wösch – kot so ga pogosto imenovali kupci – precej bogat kmet in reden kupec rude ter je imel posebno skrivno talilnico. Ta kmet je živel v zaselku »pod Pleče« (Elsterberg unter Pletche – verjetno »Ptičje« Brdo in Podpleče zahodno od Cerkna). Dobesedni prevod je »Sračja gora«. V uradnem zapisu se je hrib imenoval Sračje Brdo, ki je spadalo pod loško gospostvo. Čeprav nad Idrijo pri Bači še vedno obstaja zaselek Pleče, ni nobenega bližnjega pobočja, kot piše v zapisu. Zaselek je sicer spadal pod tolminsko gospostvo. Med zaslišanjem je Anže Arhar trdil, da so ga v krajo zvabili »boljši ljudje«
in mednje uvrstil Matevža Kendo in Peternela. Po Gatejevih besedah ​​je Peternel cinabarit uporabljal tudi za ločevanje bakrene rude. Med dvornim protokolom se je izkazal za še posebej nevarnega, saj je rudarje zapeljeval v krajo z obljubami dobrih zaslužkov. Gateja je prepričal, da je iz rude pridobil petnajst funtov živega srebra, kar  naivnega fanta je spodbujal, naj ukrade veliko večje količine rude kot previdnejši Arhar. Peternel je običajno plačeval za živo srebro in rudo z gotovino, če pa je želel podkupiti rudarje, je to storil z "redkimi" vrstami dragocenih kovancev. Gateju in Arharju je plačeval z zelo velikimi apoeni kovancev, ki so bili redkost v denarni menjavi med nižjimi sloji prebivalstva. Arharju je dal krono (vredno dva goldinarja in štirideset krajcarjev), mlajšemu Gateju pa sijoč tolar (vredno tri goldinarje in enaintrideset krajcarjev), kar je fante zagotovo navdušilo. Nižji sloji prebivalstva so običajno prejemali veliko manjši drobiž: petkratnike (pet krajcarjev) in sedmerce (sedem krajcarjev). Sedemnajsterniki (sedemnajst krajcarjev) in tako imenovani reparji (štirje krajcarjev) so bili najpogostejše plačilno sredstvo in sredstvo vrednotenja. Sold in repar (4 kr.) so bili bakreni kovanci. Poleg sedmic (7 kr.) in sedemnajsteric (17 kr.) je obstajal tudi srebrnik. Zaradi gospodarske krize se je vrednost nekaterih kovancev spreminjala. Reparji kot tuji denar niso bili nikoli izraženi v krajcarjih ali pfenigih. V vsakdanji menjavi so bili navajeni plačevati z bakrenimi in majhnimi srebrniki. Peternelova želja po nakupu velikih količin rude kaže, da je bil verjetno tudi prevoznik in je imel dovolj tovorne živine za prevoz takih količin. Tako januarja 1700 ni hotel kupiti »zgolj« dvajset funtov rude od Arharja, zato je slednji našel drugega kupca.

Splošna značilnost, ki so jo delili podložniki, označeni za sle, je bila njihova stopnja ekonomske stiske. V Šebreljah, ki so bile pod tolminsko gospostvo, je drug kupec rude po imenu Mihael Jež ugotovil, da je Hilarij Mažgon njegov preprodajalec. Po zapisniku je bil Mažgon manj inteligenten od obeh. Hočevar je bil prepričan, da sta Jež in Arhar prepričala Mažgona, naj opravi posel. Po mnenju kazenskega sodnika je bil preprost človek v težkem ekonomskem položaju. Mažgonova žena ga je zapustila, zato je sam skrbel za pet otrok. (Tudi Mihael Jež je bil vdovec s šestimi otroki). Zato je pred sodnikom vztrajal, da ga je drug kupec po imenu »Boučan« (Vonča) prepričal, naj kupi rudo. Šebreljski vikar Ivan Jež je očitno sodeloval z omenjenim kupcem. Med preprodajalci je bil tudi podložnik Sebastjan Likar iz Spodnje Idrije. Februarja 1700 je hitro ugotovil, zakaj Gatej išče Peternela, in ga prepričal, naj mu razkrije, da išče kupca za ukradeno rudo. Gateja je prepričal, naj proda rudo, in postal tako preprodajalec kot posrednik med Gatejem in Peternelom. Ker je Likar plačeval z lanom, je bil verjetno tudi sokolar ali vsaj preprodajalec. V nezakonito trgovino so bili vpleteni tudi sezonski delavci in podeželski obrtniki. Vsaka trgovina, tudi z nezakonitim blagom, je pomenila dodaten vir dohodka.

V nasprotju s procesi iz let 1774–1775 ne vemo, ali je bil kateri od osumljencev leta 1700 tudi podeželski obrtnik. Nekateri vidiki pričevanja kažejo, da je imel Sebastjan Likar vinarno – javni prostor, v katerem se je tat, ki je deloval kot prodajalec, in preprodajalec lahko dogovoril o prodaji. Gatej je na tem mestu sam iskal svojega bogatega naročnika Andreja Peternela. Idrija je bila z loško gospostvom povezana s prevozom lončenine, ki jo je gospostvo zagotavljalo rudniku za pakiranje živega srebra. Od leta 1623 naprej naj bi lončarji, ki so živeli v Idriji, proizvedli večino te potrebne lončenine. Sejmi in gostilne so omogočali gospodarske odnose med rudarji in krošnjarji. Eden od rudarjev je svojo stranko srečal na cerkvenem prazniku na praznik svetega Križa tretjega maja, ko je bil sejem v Spodnji Idriji . Arhar se je dogovoril, da bo rudo prodal Mihaelu Ježu v ​​gostilni. Andrej Peternel se je januarja 1700 v gostilni Anžeta Kolenca srečal z obema obsojenima rudarjema in ju poskušal prepričati, naj ukradeta rudo, tako da je Gateju dal majhno varščino.

SOJENJA, RAZSODBE IN KAZNI 

Rudnik v Idriji je tako kot drugi rudniki predstavljal ozemlje s posebno pristojnostjo, katere meje so bile določene v rudarskih predpisih. Ta pravila so določala obseg rudarske pristojnosti v zvezi z vsemi dejavnostmi, povezanimi z rudnikom, na primer sekanje lesa. Iz 28. in 29. člena rudarskih predpisov lahko sklepamo, da je imela rudarska pristojnost nekatere omejitve v kontekstu zasebnega življenja rudarjev. Delavci v rudniku kot podložniki okoliških gospostev so bili med svojim začasnim odhodom v domačo pristojnost podvrženi patrimonialnim pravicam posestnikov ali sodnih gospodov. Ne glede na pravno pristojnost storilca je bila odstranitev (s krajo) in preprodaja rude kazniva tako po (Karlovih) rudarskih predpisih iz leta 1580 kot tudi po rudarski prisegi. Ta prisega je povzela glavne elemente rudarskih predpisov in vključevala vidike, ki so obravnavali najpogostejša področja konfliktov med upravo rudnikov in rudarji skozi stoletja. Medtem ko se je prva rudarska prisega iz leta 1580 osredotočala na zadušene upore prejšnjega leta, je prisega iz začetka devetnajstega stoletja vključevala veliko več elementov, povezanih s tatvinami iz rudnika. Po rudniških predpisih bi moral vsak rudar priseči, preden je prvič vstopil v rudnik. V obravnavanem primeru pa je razvidno, da se to pravilo ni vedno upoštevalo. Po pregledu notranjeavstrijske dvorne komore je komisar Janez Ferdinand Morelli leta 1711 očital rudniški upravi podobne nepravilnosti.

Krajo manjših količin rude je kaznovala rudniška uprava. Kraja večjih količin rude je bila obravnavana kot hudo kaznivo dejanje in je spadala pod kazensko pravo, vladarjev privilegij pa je bil predmet posebne kazenske zakonodaje. Čeprav je bila grožnja s smrtno kaznijo za krajo rude že navedena v rudarskih predpisih in rudarski prisegi, vodstvo rudnika teh kazni ni moglo izreči samo. Moralo je poklicati pravnega izvedenca. Kljub temu v habsburških dednih deželah ni bilo veliko kazenskih sodnikov in ta mesta so bila dodeljena le ljudem z ustreznim pravnim znanjem in pogosto so zahtevala znanje lokalnih ali »deželnih« jezikov. Sodna praksa kaže, da sta v osemnajstem stoletju v Idriji kazenskim zadevam predsedovala dva kazenska sodnika; prebivala sta na Kranjskem in v Goriških dednih deželah. Čeprav je kazenski postopek leta 1700 vodil kranjski kazenski sodnik Jurij Janez Hočevar, je primer najverjetneje sprožil rudniški sodnik ali rudarski upravitelj, kljub temu da ni bilo nobenih materialnih dokazov, ki bi podpirali to idejo. Po rudarskih predpisih bi moral vrhovni rudarski uradnik po prvem zaslišanju prestopnikov (faza iskanja dokazov – corpus delicti) uradno zaprositi kazenskega sodnika in na predlog rudarskega sodnika zaprositi okoliška deželna sodišča (Landgericht), naj poiščejo ovadene osebe, ki so »pobegle« ali so bile podvržene njihovi pristojnosti. V urbarju je bilo včasih posebej navedeno, koliko bi moral plačati sosednjim deželnim sodiščem za izročitev ovadene osebe. Čeprav so imeli idrijski uradniki po pravilih deželnega sodišča na Kranjskem (Landgerichtordnung) pravico prijeti in zapreti kranjske podložnike, ki so bili prestopniki celo na ozemlju lastnih posesti, se ta določba praktično ni izvajala. Po sodni praksi so zemljiški gospodje praviloma zasliševali prestopnike pod svojo pristojnostjo, ali tujce, ki so na njihovih posestvih storili kaznivo dejanje. Končno sodbo je izrekel kazenski sodnik, včasih pa tudi vrhovna sodna oblast (notranjo avstrijska vlada). Podoben postopek so izvajali tudi v Idriji, saj so pozvali okoliška posestva k izročitvi prestopnikov. Na zahtevo upravitelja idrijske rudnika je tolminsko gospostvo izročilo Mihaela Ježa in Hilarja Mažgona, loško gospostvo pa se na zahtevo za izročitev prestopnikov sploh ni odzvalo.

Kazenski postopek je ustvaril različne podobe prestopnikov. Hočevar je oba obtoženca kategoriziral kot posebni kriminalni osebnosti: Anžeta Arharja je opisal kot prebrisanega, izkušenega prestopnika in lažnivca. Veliko mlajši Gatej je bil predstavljen kot mladenič, ki je nepremišljeno storil kazniva dejanja. Zato je sodnik v zadnjem delu Gatejeve obravnave, v katerem je eden navadni sodnik zagovarjal obsojenca za prekršek, dodal še besedilo, da je zahteval milejšo kazen in obljubo, da ne bo nikoli več kradel rude. Hočevar je tatvino rudarja Anžeta Arharja dojemal kot najhujše od vseh teh zločinov, njegove tatvine so imele tudi najvišjo vrednost, zato je menil, da je uporaba mučenja v njegovem primeru nujna. Hočevar je bil znan po uporabi različnih načinov mučenja. Med služenjem so mu pogosto očitali, da ga je pretirano uporabljal; le nekaj mesecev pred prihodom v Idrijo je vodil še en kazenski postopek, v katerem je Martina Košir umrla med mučenjem na "čarovniškem stolu" v Ribnici. Ker se je to orodje za mučenje tako pogosto uporabljalo na čarovniških procesih, je dobilo ime »čarovniški stol«. Med tretjim narokom je Hočevar pet Arharjevih izjav med narokom označil za neskladne z izjavami drugih prestopnikov ali za malo verjetne, zlasti pa je za lažno označil Arharjevo izjavo, da mu je duhovnik za rudo plačal v blagu (vendar komaj, z lešniki). Zato se je odločil za uporabo mučenja, ki je bilo izvedeno med tretjim narokom. Uporabil je enega najpogostejših načinov: stiskanje palcev v posebni napravi. Arhar je pod mučenjem pojasnil nekatere podrobnosti kaznivega dejanja in sodnik jih je kot verodostojne zapisal v drugem
zapisniku sojenja. Glede kazni za lenobo pa je Arhar dosledno trdil, da je bil za to že kaznovan, celo med mučenjem. Arhar je pod mučenjem tudi priznal, da se je Peternel bahal pred Gatejem. Vendar je v takšni bolečini 'popravil' svojo izjavo glede druge točke: zaradi dvomov o nahajališčih samorodnega živega srebra je potrdil, da je rudo prodal (ukradel) le Ježu. Kazenski sodnik je prezrl določilo, da mora oseba, ki je v preiskavi, vse izjave potrditi tudi pozneje brez uporabe mučenja. Toda te iste izjave, ki jih je Arhar izrekel pod mučenjem, so bile vpisane v tretji zapisnik na naslednji kazenski obravnavi decembra.

Rudarska prisega je predstavljala poseben pravni problem. Rudarji so prisegli zvestobo neposredno vladarju, nadvojvodi in cesarju, zato je kršitev takšne prisege v obliki kaznivega dejanja predstavljala še posebej oteževalno okoliščino glede zvestobe in prevare vladarja. Mnogo starejša prisega je vsebovala tako zvestobo cesarju kot tudi obvestilo o škodi in ponavljala kazni, ki jih čakajo, če ukradejo rudniško premoženje. Posledično je to pomenilo izrekanje hujše kazni ali izrekanje smrtne kazni. Zato je bilo vprašanje o rudarski prisegi vključeno v standardno zaslišanje rudarjev. Notranjo avstrijska vlada je v zgodnejši fazi kazenskega postopka zahtevala, da se Hočevar posvetuje z drugimi sodniki, da bi upošteval pravno prakso v zapletenih kazenskih zadevah in upošteval vse kazenske zakonike, zlasti tiste iz Karoline) in "kazenski zakonik za deželna sodišča iz leta 1656", tako imenovani Ferdinandea. Njegovo poznavanje kazenskega prava in prakse naj bi dokazovala njegova knjižnica, kjer je poleg kazenskih zakonikov hranil tudi najpomembnejše pravne priročnike, med katerimi je bil tudi priljubljen priročnik in vodnik saškega odvetnika Benedikta Carpzova, ki je imel največjo avtoriteto. Njegovo kompetentno poznavanje kazenskega prava je bilo razvidno iz drugega sodnega protokola. Čeprav je bila njegova pravna argumentacija za predlagano kazen zadovoljiva, notranja avstrijska vlada ni bila zadovoljna s Hočevarjevim pristopom k vodenju sojenja v tej resni kazenski zadevi. Pritoževali so se, da je prehitro prenehal iskati preostale osumljence nezakonite trgovine. Zelo jih je motilo dejstvo, da ni zagotovil, da se bodo nekateri preprodajalci pojavili pred sodiščem, saj so menili, da bo z aretacijo osumljenih kriminalcev odkrit manjkajoči del ukradene rude. Zahtevali so, da Hočevar ponovi kazenski postopek. Toda v ponovljenem kazenskem postopku je zaslišal le dva rudarja. Verjetno sta bila edina, ki sta bila zaprta v Idriji. Trgovce z ljudmi so izpustili, Hočevar pa je trdil, da »morajo poskrbeti za velike družine«. Čeprav notranja avstrijska vlada ni pojasnila, kaj je bilo narobe s Hočevarjevim vodenjem postopka, je bil drugi protokol sodne obravnave, ki ga je poslal Hočevar, popolnoma drugačen. Le drugi zapisnik primera je bil v skladu s pravili kazenskega procesnega prava, ki so bila določena od Ferdinanda naprej.

Prvo kazensko sojenje, ki mu je predsedoval Hočevar, se je vleklo dva meseca, nato pa je minilo še pet mesecev, preden je sodnik kazenskega sodišča novembra prejel odgovor notranjeavstrijske vlade, ki mu je naložila ponovitev sojenja.

Drugo kazensko sojenje je bilo izvedeno hitro in zapisnik je bil takoj poslan v Gradec. Z argumentom, da so bili prestopniki predolgo v zaporu, je notranjeavstrijska vlada januarja 1701, dober mesec po zaslišanju, poslala končno sodbo lokalnim oblastem.

Hočevarjeva zadnja naloga pred pošiljanjem kazenskih spisov notranjeavstrijski vladi je bila priprava predloga za obsodbo. Predlog je bil sestavljen na podlagi preiskovalnega postopka in potrjenih dokazov. Po preučitvi vseh oteževalnih okoliščin je Hočevar za Anžeta Arharja predlagal smrtno kazen: obešanje na vislice. Trdil je tudi, da skupna vrednost njegove tatvine presega 100 goldinarjev. Manjšega storilca kaznivega dejanja J. Gateja bi bilo treba ponižati z javno kaznijo odrezanja ušes ali treh prstov z leve roke, ki bi ji sledila izgon. Za tihotapca Mihaela Ježa Hočevarja je predlagal kazen izgona z argumentom, da se je ukvarjal le s preprodajo rude. Kazenski sodnik je Ježovo kazen utemeljil s sklicevanjem na odsotnost smrtne kazni za preprodajalce rude po saških rudarskih predpisih in zanemaril 13. člen Karlovih rudarskih predpisov iz leta 1580 za Idrijo. Prvi predlogi za kazen v tej kazenski zadevi – glede na precedense v kazenskem postopku pred letom 1775 – so bili zagotovo precej strogi, in notranjeavstrijska vlada jih ni izpolnila. Kljub večkratnim kritikam kazenskega sodnika je notranjeavstrijska vlada po drugem sojenju decembra zelo hitro zaključila postopek. V končni sodbi je vlada za vse tri prestopnike izrekla kazen izgona iz Idrije. Izgon je bil poleg smrtne kazni najpogostejša kazen. Po kazenskem zakoniku je bilo mogoče manjše prestopnike kaznovati tudi z določenim številom udarcev z bičem kot javno ponižanje. Arhar in Gatej sta bila obsojena na petnajst udarcev z bičem (t. i. »pol šilinga«), preden sta bila izgnana iz habsburških dednih dežel. Hočevar ni naložil dodatnih ponižujočih kazni razkritja na sramotilnem stebru (pranger v Idriji ali Lenštatu). Kazen, ki jo je izrekla notranjeavstrijska vlada, prav tako ni upoštevala pomembnih razlik med podložniki, ki jih je Hočevar uvedel v procese.

Kazen izgona je bila edinstvena kazen. Vrnitev iz izgnanstva je veljala za kaznivo dejanje in vsaka kršitev je bila kaznovana s hudimi kaznimi, vključno s smrtno kaznijo. V kazenski teoriji je bil izgon razlagan kot sredstvo splošnega odvračanja. Z vidika lokalne oblasti in uprave je imel izgon tudi praktičen namen, odpravo problema. Vendar strogost kazni (kot odvračilo) ni ustavila »pobeglega« Andreja Peternela. Uspešno je nadaljeval s kriminalno dejavnostjo in celo zvabil druge rudarje in posrednike v krajo.

Leta 1708 je bil skupaj z rudarjema Janezom Kosom in Andrejem Jazbarjem obsojen na kazen. Med tem kazenskim sojenjem je bil Peternel morda sčasoma izročen idrijskim oblastem in zaprt. Istega leta so bili Janez Kos, Andrej Jazbar in preprodajalec Jakob Likar kaznovani, čeprav je Likar plačal  globo. Življenjska zgodba Andreja Peternela in druge izjave prič, vključenih v sojenje leta 1700, kažejo, da so nekateri lokalni prebivalci vzdrževali stike z obsojenimi preprodajalci rude. Tudi med sojenjem je Anže Jesenovc, najemnik iz Spodnje Idrije, tako preprodal cinabarit Matiji Kožuhu (Khoschuch ) Mladi Gatej je tudi vedel, da je bil Kožuh »pred leti« zaprt v Idriji zaradi vpletenosti v nezakonito trgovino, a je pobegnil. Na drugi obravnavi je sodnik tej izjavi dodal še opombo, da je bil Kožuh najverjetneje zaprt zaradi drugih kaznivih dejanj na Koroškem in je bil že usmrčen.

Očitno splošni preventivni namen kaznovanja z izgonom ni imel posebnega učinka, vsaj ne na sle in tihotapce rude. Med tatovi in preprodajalci opažamo visoko stopnjo recidivizma. Niti moralna vzgoja, ki so jo morali duhovniki dati enajst let pred temi procesi, niti rudarska prisega nista uspeli prestrašiti vpletenih pred sodelovanjem v tihotapljenju. Kasneje je pogosto naložena kazen dela na javnih delih postala nadomestek za izgon in je odražala bolj utilitarni trend v razmišljanju odvetnikov in vladarjev.

Sprva je bila ta kazen zaradi svoje narave izrečena le telesno sposobnim moškim; občasno se je uporabljala v dednih deželah v sedemnajstem stoletju in je bila v celoti uvedena po letu 1714.

ZAKLJUČEK 

Sojenje dvema rudarjema in dvema posrednikoma leta 1700 kaže, da so morala tudi posebna sodišča slediti spremembam kazenskega postopka in materialnega prava. Ta sodišča so spoštovala tudi cesarske (deželno-vladarjeve) patente, ki so spreminjali materialno kazensko pravo za določena kazniva dejanja. To se je opazilo pri predaji resnih kazenskih zadev sodnikom posebnih kazenskih sodišč, kot je razvidno iz poročil o teh procesih notranje avstrijski vladi.

Kljub metodološkim in procesno-pravnim omejitvam dokumentacija sojenja, analizirana v tem članku, osvetljuje vsakodnevno življenje rudarskih delavcev v tistem času. Še posebej dobimo vpogled v življenje tistih, ki so bili zaradi različnih okoliščin (velike družine, smrt ali zapustitev zakonca) prisiljeni živeti na robu preživetja, kar je motiviralo njihove dejavnosti. Predstavniki elite so bili še posebej prepričani o slabem ekonomskem položaju vpletenih v sojenje. V tem kazenskem primeru lahko dobimo tudi nekaj razumevanja o izjemnih moralnih in eksistencialnih vidikih življenja v tem obdobju na splošno ter za rudarje in njihovo skupnost še posebej.

Vir- Smuggling Anthologies Reader

Muzej moderne in sodobne umetnosti,
Dolac , Reka, Hrvaška