Bilo je nekega zimskega dopoldneva, konec februarja leta 1944.
Domačije v vasi so se iskrile v svetlobi zimskega jutra. Nebo je bilo modro in polno sonca, ki je počasi talil sneg , a vidno, kot ogenj vosek na sveči.
Vse je bilo je mirno in tiho , le glasno hreščanje vran , ki so gnezdile na krošnjah nad vasjo je bilo slišati.
Franc, gospodar domačije je v drvarnici sekal drva. "Dober dan" - se je zaslišal njemu neznan glas. Stopil je zunaj , kjer sta stala partizana kurirja Vojkove brigade. Segli so si v roke. Po krajšem pogovoru ju je povabil v hišo.
Nahrbtnik, ki ga je nosil mlajši partizan sta odložila v veži pod stopnicami, puški pa na mizi v hiši.
Francova žena Johana je pravkar v kuhinji pripravljala kosilo.
"Dober dan, kako ste kaj mamca "- sta jo vljudno pozdravila ob prihodu .
"Bosta malo prigriznila. Žgance z ocvirki pripravljam"- ju je vprašala.
"Z veseljem. Bi nama teknilo "- sta ji ubrano odgovorila.
"Kar v hišo stopite, da se ob krušni peči malo pogrejete .Bomo tam za večjo mizo jedli.
"Kar v hišo stopite, da se ob krušni peči malo pogrejete .Bomo tam za večjo mizo jedli.
Samo po skledo stopim .So žganci že pripravljeni"- jim reče in odhiti v kuhinjo.
„Mamca, ne hitite tako s kosilom, saj so naši želodci vajeni čakati na hrano,“- ji je v šali odgovoril mlajši partizan, sodeč po govorici, od nekod iz Žirovskega.
Sedli so za mizo in ob slastni pojedini polni skledi žgancev je stekel pogovor. Franc, ker ju ni poznal, malo nezaupljiv ni veliko spraševal , je pa rad prisluhnil njunim zgodbam o bojih z okupatorjem in o tem kaj se godi po vaseh širne Cerkljanske. Kurirja sta ga spraševala če so
opazili Nemce kje v bližini.
" Ja prejšnji teden v četrtek ponoči so šli mimo naše hiše. Saj jih ne bi videl, če me ne bi pasji lajež zbudil . Ni jih bilo veliko, mogoče za en vod. Kam so šli pa ne vem" - jima odgovori.
Johana je pospravila posodo z mize in da se odžejajo jim natočila še malo mošta iz tepk. Ko so mislili nazdravit je starejši partizan, ki je sedel za mizo ob oknu ves prebledel rekel -" Nemci so zunaj."
Partizana sta pograbila puški in zbežala skozi zadnja vrata hiše proti središču vasi. V naglici pa pozabila na nahrbtnik, ki sta ga odložila v veži pod stopnicami ob prihodu v hišo.
Franc je to opazil, vendar ni bilo časa ,da bi skril nahrbtnik , ker na vratih hiše je že stal nemški poveljnik v spremstvu treh vojakov. Ne da bi pozdravil je izustil
Johana je pospravila posodo z mize in da se odžejajo jim natočila še malo mošta iz tepk. Ko so mislili nazdravit je starejši partizan, ki je sedel za mizo ob oknu ves prebledel rekel -" Nemci so zunaj."
Partizana sta pograbila puški in zbežala skozi zadnja vrata hiše proti središču vasi. V naglici pa pozabila na nahrbtnik, ki sta ga odložila v veži pod stopnicami ob prihodu v hišo.
Franc je to opazil, vendar ni bilo časa ,da bi skril nahrbtnik , ker na vratih hiše je že stal nemški poveljnik v spremstvu treh vojakov. Ne da bi pozdravil je izustil
-" Wir suchen nach Banditen. Haben Sie sie irgendwo entdeckt?" ( bandite iščemo, ste jih kje opazili ?)
in v naglici z spremstvom vstopil v hišo.
Franc, ki je tekoče govoril nemško – znanje, ki si ga je pridobil med delom v rudnikih v Vestfaliji – je odgovoril:
" banditi pri nas niso dobrodošli, zato tu nimajo kaj početi. "
Franc je pri sebi dobro vedel, da s tem odgovorom o banditih ni imel v mislih partizane ampak okupatorja.
"Ste prepričani ,da se tu ne zadržujejo partizani?" je v slovenščini vprašal vojak iz spremstva. "O saj vi ste Slovenec" - mu reče Johana.
"Nein, jaz sem Koroški Nemec , nein Slovenec , jaz sem Vindišar"- ji je jezno odgovoril.
Johana ni razumela kaj je narobe z tem fantom . Lepo govori slovensko res, da z naglasom , pa pravi, da ni Slovenec ampak Vindišar.
Poveljnik si je medtem ogledoval hišo in na steni opazil veliko sliko vojaka v avstrijski uniformi. "Kdo je vojak na sliki" - je vprašal .
Johana ni razumela kaj je narobe z tem fantom . Lepo govori slovensko res, da z naglasom , pa pravi, da ni Slovenec ampak Vindišar.
Poveljnik si je medtem ogledoval hišo in na steni opazil veliko sliko vojaka v avstrijski uniformi. "Kdo je vojak na sliki" - je vprašal .
"To je moj oče Anton ,ki je služil cesarju v bojih proti Srbom in zanj dal življenje." - mu solznih oči odgovori Franc.
"Dobro "- je rekel nemški oficir in z spremstvom odšel proti zadnjim vratom. Mogoče si je mislil , da v tej hiši. kjer govore nemško in kjer so se predniki borili proti Srbom pa morda res niso dobrodošli partizani. No seveda se je motil.
Ob odhodu se je nemški poveljnik na pol vljudno poslovil in odšel proti četi. ki ga je čakala na cesti na drugi strani zraven hiše . Postrojeni z naperjenimi puškami , pazljivi , kot sledilni psi, ki prežijo na plen so se odpravili na vrh vasi .
Franc pa je hitro pograbil pozabljen nahrbtnik in ga odnesel na senik , kjer ga je skril v seno. Tudi pomisliti ni smel , kaj bi bilo če bi Nemci našli nahrbtnik , kjer je bilo polno partizanske propagandne literature.
Po pripovedovanju partizanov , ki so čakali skriti v zasedi pod vznožjem Cerkljanskega vrha so tistega dne Nemci ob odhodu iz vasi mimo cerkve sv. Jurija odšli proti Straži in od tu naprej v Idrijo. Vojaki so bili del zloglasnega bataljona Haine, ki je bila nastanjen v Idriji in je moril in požigal širom Cerkljanske.
Vojak , ki je govoril Slovensko pa je dobre tri mesece kasneje 10.junija sodeloval pri požigu vasi Lazec
"Dobro "- je rekel nemški oficir in z spremstvom odšel proti zadnjim vratom. Mogoče si je mislil , da v tej hiši. kjer govore nemško in kjer so se predniki borili proti Srbom pa morda res niso dobrodošli partizani. No seveda se je motil.
Ob odhodu se je nemški poveljnik na pol vljudno poslovil in odšel proti četi. ki ga je čakala na cesti na drugi strani zraven hiše . Postrojeni z naperjenimi puškami , pazljivi , kot sledilni psi, ki prežijo na plen so se odpravili na vrh vasi .
Franc pa je hitro pograbil pozabljen nahrbtnik in ga odnesel na senik , kjer ga je skril v seno. Tudi pomisliti ni smel , kaj bi bilo če bi Nemci našli nahrbtnik , kjer je bilo polno partizanske propagandne literature.
Po pripovedovanju partizanov , ki so čakali skriti v zasedi pod vznožjem Cerkljanskega vrha so tistega dne Nemci ob odhodu iz vasi mimo cerkve sv. Jurija odšli proti Straži in od tu naprej v Idrijo. Vojaki so bili del zloglasnega bataljona Haine, ki je bila nastanjen v Idriji in je moril in požigal širom Cerkljanske.
Vojak , ki je govoril Slovensko pa je dobre tri mesece kasneje 10.junija sodeloval pri požigu vasi Lazec
Ni komentarjev:
Objavite komentar