17. julija 1921 je Katarina Klemenčič prečkala mejo iz Jugoslavije na novi mejni postaji Laniše v Italijo. Takoj po prečkanju meje jo je zaustavila italijanska policija.
Kar je sledilo, je postalo predmet spora. Oktobra 1921 so italijanske oblasti v Zadru posredovale pritožbo uradnikom v Trstu, glavnem mestu novega italijanskega ozemlja Julijske krajine, v kateri je Klemenčičeva trdila, da je bila noseča žrtev slabega ravnanja. Priznala je , da je čez mejo prenašala tihotapljen tobak, vendar je protestirala proti ravnanju policije, ki ga je bila deležna, in trdila, da so jo napadli, vrgli na tla in grobo ravnali z njo med aretacijo in spremljanjem v policijsko barako na zaslišanje. Kot pričo je imenovala Nežo Pirih, ki bi potrdila njeno zgodbo.
Policijske in civilne oblasti v Trstu, ki so preiskovale njeno pritožbo, so v svojem poročilu ugotovile, da so bile Klemenčičeve trditve lažne, in opozorile, da so italijanski agenti ravnali s "pretirano dobro voljo". Klemenčičeva je žalila policijo, se upirala njihovim zahtevam in zavrnila spremstvo v vojašnico. Zaradi njenega bojevitega odnosa so ravnali zadržano – zasegli 500 gramov tobaka, ki ga je tihotapila in ji izdali ustni opomin .
Žensko, "tujo državljanko", bi morali aretirati in jo pridržati, dokler ne bi zbrali varščine ali jamstva, ki bi zadoščalo za plačilo glob, ki jih je prejela. V poročilu je nadalje navedeno, da je bil poveljnik v Trstu glede na odkritje kršitve pravilnega postopka s strani finančne policije, ki jo je sprožila vložitev pritožbe, prisiljen kaznovati svojega podrejenega v Lanišah, moškega po imenu Di Stasio, zaradi pretirane popustljivosti.
Poročilo iz Trsta je vsebovalo tudi izjavo pod prisego Neže Pirih, Klemenčičeve priče. Italijanska državljanka iz vasi Otalež, Pirihova, je pričala, da je omenjenega julijskega dne srečala Klemenčičevo na povratku v Italijo po obisku svoje matere čez mejo. Potrdila je, da je bila Klemenčičeva vidno noseča in da je imela pri sebi pretihotapljen tobak. Kot je Pirihova opisala srečanje s policijo, sta »dva mejna policista prijazno« povabila ženski, naj jima sledita na policijsko postajo. Klemenčičeva je povabilo »zavrnila, se vrgla na tla, divje gestikulirala in izgovarjala nerazumljive besede v slovenščini«. Pirihova je poročala, da mejni policisti »niso izgubili potrpljenja«. Ženski so »na primeren način pospremili v barake« in Klemenčičevi celo obljubili, da ji bodo vrnili tobak, ki ga je nosila.
Klemenčičev primer kaže na absurdnost poskusov razvrščanja pripadnikov lokalnega prebivalstva glede na njihovo etnično pripadnost, absurdnost, ki so jo lokalne oblasti očitno prepoznale kljub nacionalističnim pritiskom v letih po prvi svetovni vojni. Poročilo tržaških oblasti namiguje, da je bila Klemenčičeva etnična Slovenka, njen priimek Klemenčič pa je povezan s Slovenijo. Njeno rojstno ime, vsaj ime, ki so ga zabeležili uradniki, je bilo Caterina , italijanske izpeljanke. Klemenčičeva je bila v družbi Neže Pirih, verjetno etnične Slovenke, saj je bila njena vas Otalež v Slovenskem primorju in je bilo njeno ime slovensko, vendar je bila italijanska državljanka. Očitno je govorila ali razumela slovensko, vendar njen primarni jezik ni bil jasen. Pirihovo ime ni bilo poitalijančeno. Kakšno vlogo je Pirihova želja, da ostane zvesta državljanka Italije, morda igrala v njeni izjavi italijanskim preiskovalcem, ostaja le ugibanje. Ni podprla Klemenčičeve izjave, a tudi ni navedla podrobnosti žalitev na račun policije, saj je mrmranje označila za nerazumljivo.
Vsaka domneva, da so bile ženske povezane, je bila napačna. Policija je bila zagotovo prepričana, da ženske niso delovale usklajeno.
Vir- ACTA HISTRIAE 2013
UNCERTAIN STATES: REPATRIATION AND CITIZENSHIP IN THE NORTHEASTERN ADRIATIC, 1918–1921
Maura E. HAMETZ
Old Dominion University, Department of History, BAL 8000 Norfolk, Virginia, USA 23529
