Redka fotografija iz NOB

Vir-Tv15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE 28.1 1970 št.5

TV15 iz Lazca

  Objave iz časopisa  Tv 15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE

23.4 1968 št.16

12.2 1969 št. 6 

25.21970 št.9

Prisegli smo s figo v žepu

Ivan Bevk  rojen 17. oktobra 1912 v Otaležu. Partizan prekomorskega petega bataljona 11.dalmatinske brigade ( imenovali so ga tudi Bataljon primorskih Slovencev ) .

PRISEGLI SMO S FIGO V ŽEPU

Vir-Tv 15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE 10.1 1967 št.1

V zaporih po ltaliji - Iz oči v oči smrti v Afriki - V angleškem ujetništvu - Zaradi zavezniške prevare namesto v NOV v kraljevo vojsko - Na novo leto 1944 v Aleksandriji v partizane - V borbah za Knin ranjen v  obe nogi - Nato v borbah pri Ilirski Bistrici in v Trstu.

Že ti podnaslovi vzbujajo v nas tisto razpoloženje, ki smo ga poznali kot partizani .Številni Primorci so prehodili tako borbeno pot, kot jo je prehodil tovariš Ivan Bevk iz Otaleža na Cerkljanskem. Vse od leta 1941, ko so se na ozemlju "Ljubljanske province«, ki jo je v začetku aprila 1941 tako. »zmagoslavno« zasedla italijanska vojska, začeli napadi partizanov, so večinoma vsi primorski Slovenci, ki so bili raztreseni po Italiji in njenih kolonijah ~ postali politično nezanesljivi. Prav tako nezanesljivi so bili vsi tisti. ki so bili še doma. Rdeča nit nezanesljivih elementov se je vlekla v seznamih, ki jih je vodila vojaška oblast že več let poprej. Znano je, da je Italija poklicala pod orožje veliko število primorskih fantov že leta 1935, ko.je napovedala vojno Etiopiji. Tako se, je hotela na zelo zvit način znebiti čim več nezanesljivih »alloglottov«

Tovariš Ivan Bevk je na svoji koži občutil vse »dobrote«, ki so "jih Italijani obljubljali primorskim Slovencem na velikanskih lepakih takoj po  končani prvi svetovni· vojni. Naj sam pripoveduje o svojih doživljajih:

SMRT IZ OČI V OČI ...

Še danes se mi čudno zdi, kako da sem v tistem peklu v Afriki ostal živ. Ko smo dne 21. avgusta 1942 odšli s 120 kamioni iz Bengasija v El Alamein, nas je napadlo angleško letalstvo. Med nizkimi poleti nad kolono so nam uničila vsa vozila. Bilo je tudi veliko mrtvih in ranjenih. Pri  El Alameinu smo se dva meseca »ribali« sem in tja. Kar smo pridobili zemlje ponoči, smo jo izgubili podnevi. Nemci so imeli dobrih 45 km od Aleksandrije štiri težke topove. Angleški izvidnik je nekega dne zavohal nemške položaje. Že drugi dan so iz Aleksandrijo priletele tri skupine letalnih trdnjav. Nemške položaje so kar zasuli s težkimi bombami. Ko se je dim eksplozij razkadil , je bilo vse počiščeno. Od štirih topov je ostalo samo malo zvitega železja.

Angleška motorizirana vojska nas je  nato podila do Tobruka. V Derni so nekaj Slovencev premestili v 35Cl.. regiment - »ne boj se ga« - tako smo imenovali poseben delavski bataljon, kjer smo bili sami nezanesljivi $lovenci. Namesto pušk smo dobili lopate in krampe. Poslali so nas nazaj v Tobruk, kjer smo pokopavali padle vojake. V Tobruku smo bil! en mesec, nakar sem bil premeščen v 330. bataljon. v oskrbo sem dobil , pet kamel in šest mušev. Dne 19. januarja 1943 so Angleži nenadoma pridrli v bližino Tripolija. Na vrat na nos smo bežali proti Tunisu . Angležem smo pustili ogromno vojnega materiala, jaz pa moje varovance, kamele in muše.

V NEGOTOVOSTI IN UPANJU

Konec maja 1943 so Angleži spravili skupaj kakih 170 Slovencev in nas odpeljali v Rono, od tam pa z ladjo v Oran. Kot vojni ujetniki smo potem dva meseca opravljali razna dela za zaveznike. Prve dni julija so nas odpeljali v Alžir. Na poti so nam zagotavljali, da nas peljejo v Jugoslavijo, Sele kasneje smo spoznali, da so nas grdo prevarali. V Alžiru je bila vojska kralja Petra.

Tovariš Najberger je kar naprej spodbujal za vstop v NOV. Angleži.in pripadniki kralja Petra so to dejanje vzeli za izdajstvo. Da bi zaustavili nadaljnje delovanje, so začeli ostreje nastopati. Zagrozili so celo, da bodo ustrelili vsakega desetega iz vrst tistih, ki so priglasili za NOV. Vse to ni nič pomagalo- Za NOV je prvi podpisal kapetan Najberger, drugi je bil neki srbski poročnik, osmi pa tovariš Ivan Bevk.

Kot je bilo pričakovati, so Angleži nekega dne razorožili vse tiste, ki so podpisali za NOV in jih nato močno zastražene prepeljali v El Sat. Tam so morali. postavljati šotore za Jugoslovanske begunce, , ki so jih zavezniki pripeljali z dalmatinskih otokov.

Za spomin

 Otalež 8.12  1931

Vraže

Vraže iz Cerkljanskega, "zbiralca narodnega blaga na Cerkljanskem " Roberta Janeza Jereba iz Otaleža (rojen 30. V. 1859)

Vir-
Novi glas (Gorica-Trst) 18.12 1997 št.49

Opis šege , ki jo je zapisal takratni četrtošolec goriške gimnazije Janez Jereb verjetno leta 1872 med počitnicami  v rojstnem kraju Otaležu. 

SVETI VEČER PQ STAREM V OTALEŽU

Vir-Janez Dolenc Novi glas (Gorica-Trst) 18.12 1997 št.49

LETOPIS MATICE SLOVENSKE 1890

Sredopostna ali sredpostna sreda

Le še kot šala ostala je tudi na Cerkljanskem nekdanja narodna vera, da na sredpostno sredo „babo žagajo“, in to: živo babo čez sredo života. Vès post namreč dobivajo po kmetskih hišah najslabejše hrane: zelja, repe, kuhanih hrušek itd., na sredpostno sredo pa,obil žgancev, z maslovnikom (,,masovnikom") zabeljenih, in sicer dopoldne ); radovednežu, kateri bi rad védel in videl, kako „babo žagajo“, rečejo pred,kosilom', da bodo zdaj tam pa tam (precej daleč) babo žagali. Radovednež hití tja; oni mu pa tačas . . žgance pojedó. (Zap. g. J. Jereb.)

Na Cirkljanskem („Crkljanskem“ ) vidiš na pepelnično sredo po vaseh ošemljenega fanta', v žensko preoblečenega, kako vleče na vrvi desko po snegu ali ledu za seboj. Pravijo, da „baba ploh vleče“. Ta šega znači menda to, kar na Dunaju sv. Štefana zvonik drgniti") t. j. óna „baba", katera se o pustu ni omožila, in se o postu tudi ne bo, mora za letos „ploh vleči“. (Zapis. g. J. Jereb).

Svet Matija - led razbija 

če ga ni- ga pa nardi (Na Cirkljanskem. Zap. g. J. Jereb.)

LETOPIS MATICE SLOVENSKE- za leto 1892 v članku Karla Štreklja - IZ BESEDNEGA ZAKLADA NARODOVEGA-

S.JERNEJ ALI JERNEJ, JERNEJEVO (24. avgusta).

Na sv. Jerneja dan se ne sme orati; kdor pa le orje, tega sreča sv. Jernej in pravi: „Ti me ne spoštuješ; jaz sem uže dosti dolgo na meh odrt; zdaj bom pa tebe odrl in tvojo kožo nosil". In odere ga. (Na Cirkljanskem zap. g. J. Jereb.)

VELIKA MAŠA, VELIKA GOSPOJNICA ALI VELIKI ŠMARIJN  = Vnebovzetje [Marije d. ali Marijino](15. avgusta).

Na Goriškem (Cirkljanskem) mislijo, da zleze na Rožnico vsa ,lezerčina' v vodo, zato se ne sme nikdo kopati ta dan. (Zapisal g. J. Jereb.)

MALA MAŠA ,MALA GOSPOJNICA ALI MALI ŠMARINJ  = Marije device rojstvo (8. sept.).

Gosp. J. Jereb, priobčivši nam, da na „Rožnico" (,Veliko šmarijo' 15. avgusta) zleze na Cirkljanskem vsa ,lezerčina' v vodo itd., piše nadalje: „zopet na drug Marijin praznik (ne vem, ali 25. marca ali pa 8. sept.) ne sme se na drevesa plezati, ker je takrat tako velik praznik, da celo ,laznina' sili kvišku . . proti nebeški kraljici, in vse kar lazi, je ta dan po drevju. Te in one prepovedi se vsakdo strogo drži.

MESEC(LUNA)

„Mlaj ima veliko moč na poljske pridelke; o mlaju ne sme se ni sejati, ni žeti, sicer žito prazno klasje rodi, oziroma spravljeno trohni, korun (krompir) o mlaju okapan, gnije, — niti sadja ne smeš o mlaju spravljati, ni detelje, ni trave kositi itd. Nekaj je baje resničnega pri tem; večkrat sem se pa prepričal sam, da niso lačna goveda niti pokusila jako lepe detelje, o mlaju pokošene, najslabšo pičo pa grabila v slast; večina tega, kar se pripoveduje o ,mlade lune' vplivu, je seveda le prazna vera ali pa vraža." (S Cerkljanskega Zapisal. J. Jereb).

 LETOPIS MATICE SLOVENSKE - za leto 1894 v članku J. Navratila -SLOVENSKE NARODNE VRAŽE IN PRAZNE VERE PRIMERJENE DRUGIM SLOVANSKIM IN NESLOVANSKIM-  

USODNA ZNAMENJA PO LJUDEH 

Ako se odpraviš na dolgo pot ali po drugačnem opravilu, ,moraš' najprej srečati možkega; ako je pa prvi človek, katerega srečaš, ženska,, morda celo . . stara baba, imel bodeš nesrečo. (Na Cerkljanskem; zapisal g. J. Jereb.)

USODNA ZNAMENJA PO STVAREH SPLOH 

Cerkljanska vera pa uči tako: Ako ,zvoni' ogenj v peči, vrzi ne koliko kruhovih drobtin v plamen, zmoli tudi očenaš za duše v vicah, in rešena bo duša iz vic. (Zapisal. g. J. Jereb.)

Vir- Soča (09.05.1879, številka 19)

Zaboden zaradi starih zamer

Cerkno 1927

Naš dopisnik iz Gorice nam je povedal, da je v gostilni v Cerknem prišlo do krvavega pretepa. Neki Ivan Lapajne, star 42 let, prebivalec Cerknega, je bil hudo ranjen z nožem. V nekem trenutku sta v gostilno, kjer je bil Lapajne, prispela neki Leopold Sedej, star 28 let, in njegova zaročenka Alojzija Šavli, stara 20 let, in sedla za mizo.

Pomembno je poudariti, da sta imela Sedej in Lapajne stare zamere zaradi poslovnih razlogov, zato je med njima prišlo do začetne izmenjave besed, ki se je nato na Šavlijevo pobudo kmalu spremenile v grenke očitke.

Besede so se kmalu sprevrgle v nasilje. Tekmeca sta se prepirala in pretepala, Sedej pa je že videl, da je igra izgubljena, ker je bil šibkejši od nasprotnika, ko je z bliskovito hitrim gibom iz žepa vzel zložljivi nož in planil na Lapanja ter ga večkrat udaril v roke in prsi. Lapajne se je na srečo izognil udarcem, zato rane niso bile posebej resne. Nekaj ​​gostov, ki so bili prisotni pri pretepu, je posredovalo, da bi razrešili spor, gostilničarjem pa je uspelo razorožiti nasilneža, ki je grozil, da bo udaril vsakogar, ki bi se mu približal.

Za to so izvedeli karabinjerji, ki so se še iste noči odpravili na Sedejev dom in ga aretirali.

Lapajne je bil po oskrbi lokalnega zdravnika odpeljan v bolnišnico. Tudi Šavli je bila aretirana, ker je sprožila pretep.

Vir- Il Piccolo : edizione del mattino 21.4 1927 

Opomba pisca bloga - Ivan Lapajne rojen v Otaležu leta 1884 

Spopad med finančno policijo in tihotapci

 Bevkov vrh 30.7 1927

Vir- 

 Il Piccolo : edizione del mattino 31.7 1927 

Dolina Bevkovega vrha na območju Cerknega je bila danes zjutraj prizorišče pravega spopada med finančno policijo in tihotapci, ki so po prečkanju meje vstopili na naše ozemlje z vrečami na ramenih, naloženimi z blagom.

Dogodek se je zgodil med 1.30 in 2. uro zjutraj. Bili so na straži skupaj s desetnikom Guidom Marignonijem in finančno policijo.

V nekem trenutku je Marignoni iz opazovalnice, zagledal štiri neznance, ki so se približevali, vsak z vrečo na ramenih.

Desetnik je četverico spustil pred svoje skrivališče, da bi jim preprečil umik ob prvem opozorilu. Prišel je iz opazovalnice in jim ukazal, naj si predajo.

Neznanci so poskušali pobegniti, zato je vojak prvi streljal, da bi jih prestrašil. Štirje, ki se sploh niso ustrašili, so se vrgli na tla in z revolverji in puškami streljali na oba stražarja.

Nenadoma je desetnik spoznal, da njegova puška ne deluje več. Nato je spodbudil vojaka, ki je bil poleg njega, naj nadaljuje s streljanjem. V tistem trenutku je desetnika krogla zadela v levo roko, ki mu je oplazila ramo in povzročila precej hudo rano. Medtem so se tihotapci, ki so še vedno streljali, uspeli umakniti  in izginiti.

Marignonija je oskrbel njegov tovariš in ga pospremil v poveljstvo brigade  na nadmorski višini 657 metrov .

Poročnik Armando Molino je na kraj dogodka poslal karabinjerje in miličnike, ki so preiskali hiše, ki so se nahajale približno petdeset korakov od kraja spopada s tihotapci. Ničesar niso odkrili in nihče ni mogel posredovati informacij o štirih.

Misli nekega hribovca

 Otalež 1890

Res mora srce boleti vsakega izobraženega človeka, ki vidi mej našimi hribovci še tako gosto mejo nevednosti, tako malo napredka in neobraženja. In vendar je narava tako bogato obrodila z duševnimi zmožnostmi in darovi prebivalce Cerkljanskih hribov, ki so podedovali od slovenske hribovske matere poštenost in odkritosrčnost a žali bog, nij jim dana priložnost svoj bistri um razvijati v korist in napredek občnosti in svoj dobiček ,ampak njihov naravni bistri um ali peša in se s časom gubi ali pa se razvija na drugo, slabo stran. Radi tega se puste slepiti s priliznjenimi besedami in hinavskim obnašanjem kakih kukavic, ki že uro daleč snamejo klobuk, kadar se jim približuje kaka „kapa" Pa kako prožni ali elastični so taki »klečeplazi* pred visokimi gospodi, dasi so sicer okorni in neotesani.

Po drugih krajih na primer po Vipavskem šole veselo napredujejo a po Tolminskem so še zelo zanemarjene , še bolj pa po Cerkljanskem. Mesto napredka opazuje se rakov pot in redki so kot bele vrane oni , ki so spoznali korist vednosti in omike. V dokaz temu naj mi bo dovoljeno omeniti ,da je bilo v Otaležkih vaseh z malo več kot 1000 prebivalci pred 1890 letom pet učencev v šoli v Gorici in Ljubljani.

Ko je 1867 leta bil v Gorici ustvarjen institut enoletnih prostovoljcev, brž so morali ukažejni fantiči zapustiti mesto , šole in bukve in iti koze in krave past, ker nevedni oče nij imel več upanja ,da bi bil njegov sin kedaj " dominus vobiskum." Rekel je "Za soldata vže dosti zna, če ne more postati fajmošter, naj gre koze past."

Koliko bolje bi dalje lahko tukaj ljudje živel , ko bi znali umno svoja polja obdelovati , ko bi znali prednost narave si v korist obračati.

Pripravnih kmetijskih strojev nimamo, s katerimi bi si mogli pomagati. Kako bi pač dobro ali bolje bilo, ko bi kmetijska družba, mesto deliti štipendije in nagrade, poskerbela s tem denarjem za razširenje dobrih praktičnih strojev po deželi  je kmetijstvo pri nas še na jako nizki stopinji. Vrednost gnoja ne vedo naši poljedelci čisto nič ceniti; priča temu, da ga mnogi pred zimo na polje zvažajo in celo še po njivah potrosijo, ne vedoč, da tam svoje najbolješe moči izpuhti. In ko bi jih hotel v tem podučiti naše kmete, smijali bi se mi, Vendar nadejamo se, da nekoristna škodljiva navada se vendar sčasoma opusti, če nam le take neprijetne pomladi ne bodo kalile veselja do poljedelstva.

Kako naj se v resnici posestnik ohrani pri ogromnih davkih, slabih letinah in drugih nezgodah, ako vrh tega še sam brez potrebe trati in zapravlja? Posebno je obžalovati, da se je med preproste, tudi nepremožne kmete vrinilo mnogo napak. Nekateri gospodarji in gospodinje prodajo ceno dobre domače pridelke, da potrosijo potem denar za ptuje slabo in drago blago. Med tem ko zameta sladkoustna in nečimurna gospodinja novce za kavo in za brže pajčevini nego tkanini podobno obleko (kar jej skrivaj prinašajo zvite kraške prekupčevalke), zapravlja dostikrat mož po krčmah; polje in hlev pa in sploh celo gospodarstvo je tako zanemarjeno, da se Bogu usmili. Tako prihajajo pogostoma najboljšo hiše v nič.

Mnogo se  sosebno zadnji čas govori in piše o žganje pivstvu. Deželni zbori, kakor tudi državni zbor skušajo izdati ostre postave, da bi se kolikor mogoče, temu v okom prišlo. Povišal se je koncem lanskega leta davek na žganje; ali s tem je vendar še bore malo pomagano. Krivo je po mojem mnenji, da se kmetom in  sploh vsakemu dovoljuje kuhati žganje; če tudi sadno ; žganje ni tako škodljivo, kakor tako imenovana „paIjenka" ali geruš, a vendar je škodljivo. Ker je naše  ljudstvo žalibog že preveč nagnjeno tej strupeni pijači, je posebno to najhuje, da puščajo premočno žganje; slišal sem namreč ljudi, ki trdijo, da manj od 24 % je le voda. Pa tudi ne poznajo mere ter se v istini liki kot z vodo zalivajo s tem strupom. Se ve, da tudi če spije le nekoliko te „božje kapljice", kakor jo imenujejo, so hitro, ob pamet, kakor bi ga po glavi vdaril .Na jesen, ko jo obilo sadja, misli vsak, kako bi ga najbolje razpečal; tedaj komaj začne teči žganje, hitra pokušajo, če bode vredno piti; pridejo domači, sosedje, na to cela vas ter pokušajo, dokler ne steče, in to od prvega do zadnjega. 

Letos, ko je bilo pri nas obilo sadja, ima vsaka hiša doma žganje, in to je ugodno posebno „vasovalcem* in, kjer ga še kaj ostane, pustni čas tudi „kolednikom". Pride par škripačev v vas in ti obirajo od jedne hiše do druge; mislim, da bi bil vže čas, da bi se tudi tej stari grdi razvadi v okom prišlo; slednjič se ustavijo, kjer jim je bolj ugodno. Tu se zbere ves mladi svet ter pleše noč in dan, vmes pa teče žganje, na zadnje pride do pretepa, tako da marsikdaj odnese kdo krvavo glavo domu, če ga morejo še nesti noge. Žalibog Imamo to zimo že več tacih slučajev.

Pri vsem tem pa ni prešlo ljudem veselje do ženitve; ženinov imamo mnogo mladih in starih, ali skoro vsakemu kaj nagaja. Zgodi se, da je uže vse pripravljeno za poroko, pa pride nenadoma kaj vmes in vse zruši za nekoliko časa. Do zdaj je bila navada, da če je bil ženin, ali če je bila nevesta kake tri mesece zvunaj krstne tare ni trebalo iz dotične fare nič druzega prinesti, kot krstno pismo in vse je bilo v redu, naj je bil dotičnik polnoleten ali ne.
Letos pa se morajo maloletni vsled neke nove naredbe tudi v rojstni fari oklicavati, kar je spravilo nekatere v sitne zadrege, posebno ker so to naredbo prepozno zvedeli. Želeti bi bilo, da bi se o takih važnih novostih ljudstvo podučilo, da si vsak, kedor misli na ženitev, vse o pravem času preskrbi in si tako prihrani nepotrebna pota, nadležnosti in stroške, katerih je uže tako obilno; kaj bi rekel, nekateri zaženijo toliko, da jim potem ne ostaja za življenje.

Dominus vobiskum

Nesreča ali zločin

MASORE 1922

TRUPLO Z NOŽEM V PRSIH

Naši pravosodni organi se trenutno ukvarjajo s tragičnim dogodkom, ki se je zgodil v kraju Masore na idrijskem območju. Drama je zavita v najdebelejšo skrivnost., tako zelo, da smo z težavo zbrali naslednje podrobnosti.

Štirinajstega zjutraj tega meseca so nekateri kmetje iz kraja Masore med delom prečkali gozd in eden od večje skupine je na tleh opazil krvave madeže. Globoko pretreseni, ker je nekaj dni prej iz vasi skrivnostno izginil 28-letni Alojzij Peternel, ki je živel na hišni številki 180, zaradi česar je bila njegova mlada žena in dva zelo majhna otroka obupana, so kmetje nekaj časa sledili krvavim sledem in tako prišli do majhne travnate jase, sredi katere so našli človeško truplo, prepojeno s krvjo. Kmetje so takoj prepoznali truplo kot Peternelovo in z grozo opazili, da si je nesrečnik v prsi, v smeri srca, zabodel velik nož, kakršen se običajno uporablja za lov.

Po tej grozljivi ugotovitvi so se kmetje takoj vrnili v Masore, kjer so o tem obvestili policijo. Vojaki zaslužnih sil so odšli v gozd, kamor je kasneje odšel tudi sodnik in sprejel vse zakonske ukrepe. Najprej se je izkazalo, da je nož, zapičen v prsi žrtve, pripadal umorjenemu. Nož je bil namreč prepoznan kot last Peternelove žene. Da bi šlo za samomor, je bilo prvič povsem izključeno, , drugič pa zato, ker bi bil samomor s tako velikim nožem zanj nemogoč. Pravzaprav je bilo bodalo, kot smo rekli, najdeno zabodeno  v prsa do ročaja. Ko so bili sprejeti pravni ukrepi, so truplo prepeljali v Masore, kjer so ga pokopali na pokopališču.

NESREČA ALI ZLOČIN

Lokalni karabinjerji so takoj začeli zelo aktivno preiskavo, da bi osvetlili ta skrivnostni dogodek. Tukaj so najnovejše informacije, ki smo jih uspeli zbrati o zadevi.

Nekaj dni, preden so ga našli v gozdu, ubitega z vbodom v srce, je bil Peternel v družbi več prijateljev v gostilni zunaj vasi. Ko se je vračal iz gostilne, je Peternel zapustil svoje tovariše. Od tistega trenutka naprej ga nikdar več niso videli. 

Pristojni so zato po pridržanju zaslišali Peternelove prijatelje, ki so povedali, da so se  v zgodnjih večernih urah odpravili skozi gozd, da bi skrajšali pot nazaj v vas. Tik ob robu gozda je hotel Peternel prijateljem pokazat dolg zložljiv nož, ki ga je nosil obešenega na verigi za pasom. Med razkazovanjem predmeta je Peternel nenadoma izpustil orožje iz roke. Nož je padel na travo, Peternel ga je iskal, brskal po travi in grmovju a ga ni našel. Za iskanja je izgubil dobre pol ure in na koncu so ga njegovi prijatelji, utrujeni od čakanja  pozdravili in odšli, 

Kaj se je pozneje zgodilo s Peternelom, ni znano. Možno je, da se je, ko je našel nož, nenadoma spotaknil in padel nanj, enako dopustno pa je, da je bil napaden in da je bil pri obrambi zaboden z istim orožjem, s katerim se je branil. 

Vsekakor je dejstvo precej nenavadno in zelo zanima oblasti, ki končujejo nove preiskave in nove raziskave.

Vir-l Piccolo della sera 20.5 1922

Novica je bila objavljena tudi v časopisu Edinost (Trst)  19.5 1922 št.118

Tuljo

Italijanski vojak brigade finančnih straž Tullio Selatto se spominja vojnih dni ,ki jih je preživel v  Otaležu .

Malo pred Božičem leta 1942 nas je nekega jutra pot vodila od Tolmina po dolini Idrijce navzgor do Želina ,kjer se je oddelek fašistične obmejne milice (MVSN) napotil v Cerkno ,medtem ko je naša brigada finančnih straž (GAF) podaljšala pot naprej in je po dolgem maršu prispela v Otalež v naše novo bivališče policijskih akcij, ki smo jim bili dodeljeni. Otalež je bila pomembna vasica s svojo mogočno cerkvijo ter majhno, s cvetjem okrašeno vojašnico na začetku vasi. 

V vasi je deloval manjši oddelek fašistične obmejne milice , v vojašnici in v Jaznah pa brigada finančnih straž. Nekaj ​​pehot GAF nam je povedalo nekaj neprijetnih zgodb o upornikih v teh vaseh ob stari meji.

V vojašnici v smo se lepo namestili, seveda skladno s tem, da smo bili na območju sovražnega delovanja. Partizanske enote so bile vse številčnejše. Toda biti v zaprtih prostorih, jesti toplo hrano dvakrat na dan, temeljito umiti so bile že stvari, ob katerih se je vsakomur, ki jih je primerjal z življenjem v Albaniji in Rusiji, zavrtelo v glavi.

Vojna proti partizanom je čudna vojna: narejena je iz ugodnosti, dokler trajajo, nato pa nas nenadoma alarm prisili, da zavzamemo goro in jo prebrskamo, kolikor se da, v iskanju sovražnika, ki ne nosi uniforme, ki potrpežljivo in divje čaka v zasedi, ki se spremeni v pastirja, kmeta, žensko.

Čez nekaj dni sem dobil nalogo, da spremljam manjši vod karabinjerjev po sosednji vaseh v iskanju nabornikov na vojaško obveznost. Seveda se je na poziv odzvalo zelo malo nabornikov .Večina se je pridružila uporniškim partizanskim enotam. Vojaške obveznike je bilo treba izslediti v njihovih domovih in odpeljati, če je bilo treba tudi s silo v Cerkno. 

Odpravili smo se ob prvem svitu in se počasi vzpenjali po strmih poteh, ki obkrožajo goro Bevkov vrh. Po uri hoje smo naleteli na prvo hišo. Narednik karabinjerjev je mirno nadaljeval z branjem obvestila: sovražne oči so bile uprte v nas in počutil sem se resnično boleče, ko sem spoznal protiitalijansko naravo teh ljudi. Ni se mi zdelo mogoče, da so to naše meje in da tam živijo ljudje, ki sovražijo našo zastavo, našo vojsko, celo naše alpske čete! Prosil sem žensko za vodo: prišla je na zasneženo teraso; ko se je vrnila s težkim vedrom, ji je šel alpski vojak pomagat: odgovarjala mu je osorno in mrmrala slovenske besede. Posredoval sem in poudaril, da je bil vojak prijazen in da ga je treba ceniti in spoštovati. Pogledala me je polna sovraštva in bila malo bolj vljudna, ker je razumela, da se zagotovo ne šalim!

Nadaljevali smo pot. Pri drugi in tretji hiši ni bilo sledu o moških: raje so se prijavili v uporniške partizanske enote. Pri četrti kmečki hiši nam je nasproti nasmejan stopil mladenič: poslušal je policista, še vedno nasmejan si je oblekel jakno in nam pripravljen slediti. Bili smo daleč od Otaleža in korakali smo s široko odprtimi očmi; vstopili smo v gost gozd: karabinjerji so bili nervozni in so rekli, da je v tistem gozdu pred meseci enota GAF padla v zasedo in utrpela kar nekaj žrtev.

Tiho smo stopali po trdem snegu. Nenadoma je v daljavi odjeknil strel: krogla je žvižgala med drevesi in cepila suhe veje. Po nekaj minutnem  postanku smo se odpravili  naprej. O partizanih ne duha ne sluha. 

Končno se je gozd začel redčiti in prišli smo na greben nad dolino, ki je že bila zavita v prve večerne sence. Previdno smo se spustili v vas Lazec in skozi Plužnje v kasarno prispeli v gluhi noči. Mladenič, ki smo ga zaposlili, me je pozdravil. Njegov nasmeh v medli svetlobi stražarnice me je prevzel s svojo sladkostjo. Potrepljal sem ga po rami in mu zaželel veliko sreče. S pogledom sem mu sledil, ko je v spremstvu karabinjerjev izginil v temo.
 

Nekaj ​​časa se uporniki niso pojavili: po nekaj občasnih akcijah z nekaj streli so ugotovili, da z alpskimi četami nimajo veliko opraviti, in so se držali distance. Nekega jutra, dopoldne na veliko soboto, smo se odpravili na krajši ogled sosednje vasi Lazec. Zvonik vaške cerkve je zazvonil običajno znamenje; ki smo ga bili deležni že večkrat ob prihodu v vas.. Nikoli nam ni uspelo odkriti avtorja tega zvonjenja in na koncu smo se sprijaznili in navadili.

Nenadoma smo zaslišali nenaden, močan rafal iz mitraljeza, nato pa je po nasprotnem pobočju proti Cerkljanskemu vrhu šla skupina upornikov, ki so jo zasledovale alpske čete. Nemočno smo gledali, kako so uporniki bežali, padali in spet vstajali, lovili so jih alpski vojaki. Glede na razdaljo niso mogli streljati  in ni bilo strahu, da bi zadeli naše .Po zeleni dolini so odmevale eksplozije ročnih granat. Videli smo, kako so se uporniki odšli v  gozd; naši možje so se ustavili. Poročnik , ki je poveljeval zasledovalcem, se je vrnil; bil je zadihan in je vztrajal, da nadaljuje lov. Zbrali smo se, nihče ni manjkal, nihče ni bil poškodovan, le nekaj prask na kom. S hitrim korakom smo nadaljevali pohod po poti, ki so jo ubrali uporniki: o njih ni bilo sledu, samo razni madeži krvi po kamnih in travi, nekaj cunj in veliko partizanskega gradiva je označevalo pot umika. Pri prvih drevesih smo se ustavili, ker smo ocenili, da ni smiselno nadaljevati lovljenja. 

Malo po malo je zarja pobelila nebo in zacvetel je čudovit dan: Od tod zgoraj se nam je odprla Idrijska dolina pod soncem zgodnje pomladi: zamolkli zvok zvonov Otaležke cerkve se je dvignil do nas, da bi oznanil, da je Kristus vstal! 

Od tistega dne naprej so se uporniki vse bolj zgostili po vaseh in vedno je bilo treba imeti odprte oči! Občasno smo ujeli koga, ki je bil, če že ne borec, vsaj kurir ali obveščevalec upornikov. Najboljši rezultati so bili, če so v majhne gorske vasice prispeli ob zori in takrat so mladi in sposobni moški kar skočili iz svojih hiš!

Nekdo je hotel pobegniti, naši alpinci so ga takoj dosegli in ga zgrabili za ovratnik; nekateri so se celo branili z orožjem, a le nekaj udarcev, nato pa so se predali z dvignjenimi rokami; Imeli smo ukaz, da vsakogar, ki se bo upiral s silo, ustrelimo na mestu, a nikomur od nas ni prišlo na misel, da bi to storil. Sami alpski vojaki so – ko so videli ženske s solzami v očeh – na koncu postali čustveni, a kljub temu uporniki zagotovo niso pokazali nič človečnosti! Vendar nismo imeli srca, da bi bili okrutni in hladni do naših ujetnikov in smo jim poskušali dati vedeti, da nikogar ne sovražimo in da želimo le, da nas pustijo pri miru, da stražimo kraje, kamor smo bili namenjeni, ne da bi bili nenehno predmet zased.

V drugi polovici avgusta so me poslali s 30 možmi, v bližino Cerkljanskega vrha, oddaljenega več kot uro hoda s pogledom na staro mejo. Dnevi so minevali počasi in monotono: dolge zasede z upanjem, da bodo presenetili mimoidočo sovražno enoto, a zaman. Le ponoči nas je vznemirilo nekaj strelov, uporniki so postajali nervozni in praznili nabojnike, da bi si dali pogum. Dolge, neskončne ure smo preživeli zravnani v travi, za skalami, v veliki tišini gore. Vrnili smo se utrujeni, mokri od nočne rose in novica, ki je zjutraj tekla po telefonski žici, je bila vedno ista: Nič novega.

V tem mesecu so se neprekinjeno vrstile nevihte. Od zgoraj smo bili priča nenavadnemu spektaklu strele, ki se je, zasledujoč najbolj fantastične bliske v zraku, razelektrila na skednje v dolini in jih zažgala. Še posebej silovito neurje nas je presenetilo v mraku: nalivi dežja in električni razelektritve so si sledili brez prekinitve. Vzpenjal sem se po stezi proti bunkerju, ko me je zaslepil blisk in sem poskočil in padel zaradi gromovega poka: strela je zdrobila jelko nekaj metrov od mene in se prasketajoče razbežala, cik-cak po poti. Ko sem vstal, me je soborec, ki je prihitel, začudeno gledal in pomagal odstraniti blato z mene! Razmišljal sem : kakšno delo bi strela opravila, če bi me uspela zadeti!

Nekaj ​​dni pozneje, bilo je v začetku septembra, so imele naše enote spopad z uporniki v gorah nasproti mojega položaja. Minometi so začeli delovati in uporniki so se začeli umikati. Z vrha sem spremljal celotno dogajanje. Naš kapetan je dejal, da se je počutil kot na tribuni. Imel je prav ! Zoprno nam je bilo, da moramo nemočno stati in opazovati, drugega pa nismo mogli in nismo smeli: poskusili smo le z nekaj rafali težke Brede, a razdalja je bila velika. Skozi daljnogled sem enega za drugim videl može, ki so prihajali in odhajali: Našega poveljnika sem lahko ločil po njegovi velikosti in klobuku; plazil se je previdno, da bi od zadaj napadel sovražno skupino; Končno sem videl, kako se je dvignil ,da bi vrgel bombe. Takrat je močno počilo in padel je kot pokošen pod streli partizanov . S prestreljenim srcem in s svojo krvjo je namočil tujo zemljo , ki mu je bila tako kruto namenjena za zadnje počivališče.

Videl sem, kako se mu je majhna skupina upornikov približala a kmalu odšla  in se še naprej borila po kamnitem pobočju gore, na polovici hriba a se kaj hitro umaknila v dolino. Zvečerilo se je in bojni hrup se je umaknil žvrgolenju čričkov in globok mir se je razširil po gori. Z nekaj ranjenimi vojaki smo se spustili v vojašnico v Otalež kjer sem nervozno  zavrtel ročico telefona in poročal v Cerkno o naših izgubah in  smrti našega poveljnika.

Novica o  kapitulaciji Italije 9.septembra je prišla nenadoma, v vsej svoji ostri realnosti; nekateri so bili tega veseli, a večina alpskih vojakov je – čeprav so imeli nasprotne ideje od fašistov – razumela, da gre za novo rano domovini. Zaskrbljen zase in za svoje ljudi je naš novi poveljnik še isti dan izdal povelje za umik iz Otaleža.

Zgodovinska zmota

 Leta 1063 je kralj Henrik IV. podelil sabijonski (briksenski) škofijski cerkevi škofu Altwinu dve gori “Staeinberch et Otales”, ki ju omejujeta kraja “Linta” in potok “Steinbach”, vse v grofiji mejnega grofa Udalrika .

Mnogi slovenski in nemški zgodovinarji so v drugi polovici 19 stoletja in v začetku 20 stoletja zagovarjali tezo, da se omenjena listina nanaša na vas Otalež in da je Otalež eden najstarejših krajev na Tolminskem.

Zgodovinar Simon Rutar  v knjigi Zgodovina Tolminskega iz leta 1882 -

Zgodovinar Franc Kos leta 1911 v knjigi Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku -

Otales je Otaleški vrh južno od Cerknega, Linta naj bi bila vas Ledine zahodno od Žirov, Staeinberch pa pogorje Kamnik zahodno od Ledin . Taka krajevna določitev pa mu je hkrati tudi dokaz, ker je bil Udalrik II. kranjski mejni grof, da je Kranjska v 11. st. obsegala tudi Otalež na Tolminskem

Vir-Archiv für Heimatskunde -Arhiv za krajevno zgodovino 1882 -avtor Franz Schumi (Franc Šumi)

27. september, blizu reke Fischa [pod Dunajem]. Kralj Henrik IV. je briksenskemu škofu Altwinu podaril v marki mejnega grofa Ulrika (pri Idriji v Tolminskem) gori Steinberg (Kamnik) in Otales (Otaležki vrh), ki se nahajata med Linto (župnija Ledine) in izvirom Steinbach (V potocih).

Steinberg (danes Kamnik), precej velik ,trenutno bogato gospodarsko premožen. Leži na meji med Otaležem in občino Ledine. Otalež je ime visokogorske vasi s 45 številkami in istoimenskega vikariata s približno 1100 prebivalci; Župnijska vas Otalež leži sredi gore imenovane »Limbov hrib, Belkov vrh ali Otaležki vrh« in jo loči od Steinberga (Kamnika) precej globoka dolina. Na drugi strani ga loči od Cerkna (Kirchheima) jarek, skozi katerega teče potok, ki izvira tik pod Otaležem in je tako močan, da poganja mlinski kamen; To je verjetno Steinbach, zdaj imenovan V potocih (= voda, ki prihaja iz več virov hkrati). Zdi se, da je ta voda nekoč brbotala na višji točki gore in čez čas preprosto našla svoj trenutni iztok na nižji nadmorski višini. O tem priča dejstvo, da voda po obilnih padavinah teče po gori kot zajezena daleč nad omenjeni izvir in ne more priti do spodnjega iztoka, normalna padavina pa ponikne po gori in teče nazaj na omenjeno točko. Vsa zgoraj omenjena dežela spada zdaj pod Goriško knežjo grofijo; Kot je razvidno iz dokumenta, je bila v času njegovega mandata pod Ulrikovo upravo.

Ta lokalizacija je bila do takrat za mnoge zgodovinarje nesporna vendar zmotna.

Pomemben dokaz  je opis meja gospostva Bled iz leta 1721, ki omenja mejni potok “Steinpach oder Camenegk genannt”, ki se izliva v Savo Bohinjko (Opis meja 1721). Gre za potok severno od Brd, ki priteče v Bohinjko pod Bodeščami. Potok je kot meja bodeške gmajne naveden že leta 1579, tedaj celo le s slovenskim imenom “Khameneckh” (Rad. urb. 1579). Po istem opisu je bodeški gmajni pripadal tudi senožetni pašnik Talež. Nova razlaga bi torej bila, da je Otales Talež južno od Bodešč, Steinbach pa potok Kamnek severno od Brd. Listina iz l. 1063 se torej nanaša na del Jelovice, ne pa na Tolminsko(1)

Vir-  (1) Nevidna srednjeveška Evropa: Župa Bled Andrej Pleterski 2011

O nekdanjih poteh

Kraji Otaležke davčne občine so bili zadnji v Goriško – Gradiščanski grofiji na desnem bregu Idrijce. Deželna meja s Kranjsko je potekala po grebenu od Bevkovega vrha proti Likarju (še pred Sivko) ter se tam spustila proti Gostiši ob Idrijci (tako, da je bila Grda grapa v celoti del Goriške). 

Stara pot (ne cesta) je potekala od Pluženj proti Otaležu, kjer je brez spusta prečila Mrtvaško grapo in se blago spuščala proti dolini. Glavno cesto proti Idriji je dosegla šele v zaselku Vrščev – Golob, kjer je most za Masore. Takšna pot je narisana tudi na Franciscejskem katastru iz 1828, torej v času po Napoleonovih vojnah in Ilirskih provincah.

Plužnje na Franciscejskem katastru iz leta 1828

Poti so bile zgolj strme slabe ozke gozdne poti , večinoma le steze za pešce , s težavo se je ponekod vendarle dalo peljati do omenjenih vasi z lahkimi vozovi .Tovore so večinoma prenašali tovorni konji.

Prvo vozno cesto (kolovoz) so dobile Plužnje, in sicer od Vodnika (kjer je most preko Idrijce) preko Na Protju. Ta kolovoz je nastal nekje v obdobju 1850 – 1880 in je izpričan na tretjem vojaškem kartografskem popisu. Kolovoza, ki bi vodil z Otaleža in Jazen proti Idriji tako ni bilo vse do pričetka 20. stoletja.

Gorenje Jazne opis poti
Vir- Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 zvezek 3

Na Franciscejskem katastru iz 1828 sta iz Lazca vodili dve poti in sicer skozi Zaklanec v Cerkljanski vrh in skozi Urmajnik na Stražo. Poti iz Lazca v Plužnje ni bilo. Cesta iz Lazca skozi Plužnje do Idrijske ceste je bila zgrajena šele po letu 1883.

Kolovoz Otalež – Travnik je nastal med leti 1887 in 1910, najverjetneje okoli 1900 – 1905. To je bilo obdobje intenzivne širitve in posodobitve cestnega omrežja tako na Goriškem kot na Kranjskem.

Poleg tega, da je nove ceste povezale posamezne domačije, so omogočile predvsem hitrejši dostop do Idrije, saj je dosti prebivalcev delalo v rudniku Idrija in so vsakodnevno hodili na delo.

Današnji cesti Mlake (glavna cesta pri Straži) - Plužnje – Otalež – Jazne -  in pomožna cesta Golob – Kačnik – Jazne sta bili zgrajeni leta 1936 oziroma 1939/40.

Kako so delali slamnate strehe

Pred sedemdesetimi leti, ko je območje Cerkljanskega raziskovala skupina sodelavcev Slovenskega etnografskega muzeja, tako imenovana Orlova terenska ekipa, pa je bilo tod še precej slamnatih streh in tudi izročilo o kritju s slamo je bilo še zelo živo. O tem pričajo fotografije tamkajšnjih stavb, risbe streharskega orodja in ustno izročilo, ki ga je zapisala Fanči Šarf pri raziskovanju ljudskega stavbarstva in notranje opreme. Konstrukcijo ostrešja in postopke izdelave slamnate strehe ji je dokaj podrobno opisal devetinsedemdesetletni Janez Čerin pri Rošpu v Otaležu 47, čigar pripoved povzemam v nadaljevanju.

Strehe so bile nekoč vse slamnate. Držale so približno trideset let. Morale so biti strme, ker nanje sneg primrzne. Za ostrešje, po domače rušt, so uporabljali smrekov ali jelov les, ki so ga obtesali s cimrakami kar v meji, v gozdu. Slamnata streha sloni na šperovcih, ki so na sredi oprti na dva podolžna glajta, ob kapu v spodnjem delu pa na dve podstrešni. Na vsaki strani strehe je torej vzporedno s strešnim slemenom po en glajt in po ena podstrešna. Glajt podpirajo pokončni stebri, ki so z njim zvezani s panti ali veznicami. Stebri in podstrešne stojijo oziroma ležijo na tramovih, prečno položenih na stranska zida. Tem tramom pravijo blazine ali veznice. Rušt so nekdaj zvezali z lesenimi cveki, ki so jih napravljali pozimi. Najboljši so bili trepetlikovi. Za vrtanje lukenj so imeli poseben sveder latnik.

Ko so začeli pokrivati streho, so najprej na šperovce pritrdili podolžne vodoravne prekle ali late. Temu delu so rekli, da latajo ali preklajo. Potem je prišla vrsto slama. Najboljša je bila pšenična slama, le za tako imenovani »strop« na vrhu strehe, kjer slamo ukrivijo čez vrh in pribijejo z dvema podolžnima latama stropnicama, je bila boljša ržena slama, ker je daljša od pšenične.

Strehar je najprej, še na tleh, navezal čepke, snopiče slame – vsakega je na sredi zvezal kar s slamo. Te čepke je nad trikotnima zatrepoma privezal na prekle, pribite na konce vodoravnih prekel. Na razdalji od ene do druge vodoravne prekle so prišli po štirje čepki. Po starem so jih povezali s srobotom, po novem pa z dratom. Tej strešni obrobi se reče perot.

Ko je bila perot narejena, je strehar začel pokladat slamo. S pokladanjem slame je začel spodaj na enem koncu in nadaljeval po vsej dolžini strehe. Pri tem delu je stal in se pomikal po lati odrǝnci, privezani za vrh strehe. Vsako red slame je pritisnil na preklo z drobnejšo preklo pǝrtiskavǝnco, to pa privezal na preklo z vrbovo trto. Pri tem delu si je pomagal s streharskim kolom in plohom, s katerim je uglihaval slamo. Ko je naredil dve »poti«, se je povzpel višje. V ta namen je imel železno kluko, ki jo je zapel za višjo preklo in stopil nanjo, da je odrǝnco lahko preložil višje. Na vrhu strehe je na koncu »stropa« naredil še pušǝl, da ga ne bi razkopaval veter.

Vir -

Slovenski etnografski muzej 

Fanči Šarf ,Ljudsko stavbarstvo, Teren 11 ,1954-Cerkno, terenski zvezek št.7.strani. 10-13,16-17,42