Kalvarija Andreja Rejca

Andrej Rejc rojen 2.12 1920 v Otaležu. 

V letih 1927 -1934 obiskoval šolo v rojstnem kraju. Na domačiji treh otrok se je preživljal s kmetijstvom.

Leta 1940 je bil mobiliziran v italijansko vojsko, ki jo je služil do leta 1943.Tri mesece na bojiščih v Afriki .

Po prihodu iz vojske je ostal v Italiji (Torino) in se  zaposlil v tovarni Fiat . Še istega leta se je v Trstu priključil Jugoslovanski vojski v domovini  in ostal v njihovih enotah vse do konca vojne, ko je bil zaradi političnega prepričanja interniran v taborišče Forli-Eboli na severu Italije ,ki je bilo  pod poveljstvom zavezniških sil.

Taborišče v Forlìju je delovalo tri mesece, v njem so se okoli polovice maja 1945 najprej znašli četniki in primorski domobranci, ki so prišli iz Viška oz. Cesene, pozneje še štajerski četniki. Kasneje je bil z ostalimi vojaki porazdeljen po britanskih postojankah v okolici Neaplja, kot stražar.

Aprila 1947 so jih nato zavezniki odpeljali v Nemčijo, v regijo  Vesttfalija v znano zloglasno taborišče za razseljene osebe Munster Lager in Seedorf, kjer je bil najprej zaposlen kot gozdni delavec v  kraju Seedorf in kasneje, kot strojni delavec v tovarni Volkswagen  v mestu Wolfburg .

Leta 1948 Andrej zboli . A kljub bolezni se je z drugimi rojaki vred prijavil za na delo v Veliko Britanijo, kamor je dospel tik pred Božičem leta 1947. Prebiva po različnih hostlih, a kaj kmalu pristane na zdravljenju  v psihiatrični bolnišnici v mestu Fullan od koder ga proti koncu leta 1949 pošljejo nazaj v Nemčijo na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico Ilten v mestu Hannover.....

Vir- Arolsen archives.org

Begunstvo

 

6. aprila 1941 se je vojna začela tudi za civilno prebivalstvo. Tega dne je goriška kvestura objavila Mussolinijev ukaz, ki je veljal za širši obmejni pas. Uvedena je bila policijska ura (od 20h do 5h ), na območja, ki so jih zasedle vojaške enote, je bil dostop civilnemu prebivalstvu prepovedan, za vsako potovanje je bila potrebna prepustnica orožniškega poveljstva. V ukazuje bilo tudi rečeno, da bodo »vsi četniki, ki bi se infiltrirali prek meje, vsi civilisti, ki bi zakrivili sovražna dejanja, sabotažo ali upor, takoj ustreljeni. Istega dne je videmski armadni zbor izdal povelje o popolni evakuaciji prebivalstva s strogo obmejnega ozemlja, kar je doletelo tudi Cerkljansko. Novost je bilo besedilo ukaza, napisano dvojezično. V šepavi slovenščini se je glasilo:

Vir-Idrijski razgledi 1992

Ukaz za Izpraznjenje Po ukazu od višje oblasti, se mora vsa okolica blizu državne meje sprazniti civilnega prebivalstva. Vsak poglavar družine mora najhitreje dospeti do Skupnega Zbirališča, ter mora privedeti seboj vso družino in živino.

Operacije katere se morajo izpolniti

1. Združiti takoj celo družine da se pripravi najhitrejše zapustiti prebivališče.

2. Združiti vso živino jo nakrmiti pred odhodom.

3. Pripraviti vreče in cule katere lahko uzame vsak po svoji možnosti seboj.

4. Vozove, opravo in premičnine se morajo pustiti u enem zaprtem prostoru.

5. Zapustiti prebivališče u teku... ur in dospeti z živino po najkrajši poti do Skupnega Zbirališča... kjer bo vsak poglavar družine obveščen: - kje bo družina stanovala; - kam morajo peljati živino, da bo rekvizirana proti plačilu.

6. V slučaju da je v družini kakšen bolnik katerega se ne mora prenesti, pustiti ga na mestu z enim članom družine, obvestivši CC.RR. m jim izročiti pismene podatke rojstva onih dveh oseb katere ostanejo.

Po navodilih vrhovnega orožniškega poveljstva sta bili za naše območje kot zbirni središči določeni železniški postaji Grahovo za 3600 in Sveta Lucija (Most na Soči) za 2580 ljudi. Z Grahovega naj bi begunci odpotovali v provinco Lucca, z Mosta v provinci Siena in Pisa, vsi torej v pokrajino Toscana.

Na vozovih, le redki z motornimi vozili, ki jih je bilo v Cerknem malo, večinoma peš vse do Mosta na Soči so šli ljudje v begunstvo. Eno no so prespali po kmetijah in senikih v Dolenji Trebuši. S seboj so lahko odnesli le najnujnejše. Vso govejo živino so morali izročiti posebni komisiji, ki jo je ocenila in plačala. Organizacija je močno šepala. Prvo zbirno mesto za živino je bilo v Cerknem, na travniku blizu pokopališča. Do Reke, kjer je bilo glavno zbirališče, so jo iz Cerknega gnali nevešči vojaški orožniki, ki so imeli na skrbi evakuacijo. Tu se je zbirala tudi živina s Šebreljske planote in Otaleža. Še danes se ljudje spominjajo, kako je na travniku ob Idrijci, ograjena z žico, tavala in mukala. Nihče ni zanjo poskrbel, bila je premražena, lačna in žejna, krave ne pomolzene. Nekaj jo je zašlo v reko in potonilo. Prašiče, drobnico, zajce in kokoši so morali kmetje pustiti doma. Italijanski vojaki so si jih ponekod na veliko privoščili. 

Begunci so se, kakor je kdo mogel, zbrali na železniških postajah. Nekateri so potovali po svoje, k sorodnikom ali znancem. Nekaj težkih bolnikov in porodnic so odpeljali v bolnišnice v Gorico. Vse ostale so usmerili, kakor je bilo načrtovano, v Toscano.

Vožnja v natrpanih in umazanih živinskih vagonih je bila zelo naporna, posebno za matere z dojenčki, bolehne in stare. Tako je starejši mož iz Cerknega, po domače Rošp, med vožnjo umrl. Težka pa je bila vožnja predvsem zato, ker ljudje niso vedeli, kaj jih čaka. V olajšanje jim je bilo, da so jim na postajah nudili hrano in pijačo, otrokom mleko - na pogrnjenih mizah. Prihod v Toscano pa jih je prijetno presenetil. Begunce s Cerkljanskega so namestili v hotele termalnih zdravilišč v Montecatini pri Pistoji (prov. Lucca), v Poggibonsi (Siena), Taritta di Siena, druge v samostan Delle Clarisse v San Gimignano, največ pa v zasebne vile v naseljih okoli Pistoje, Siene, Pise, Lucce (npr. Borgo Boggiano) itd. Ljudje so jih lepo sprejeli. V nekaterih družinah so jim tudi kuhali, drugi so se prehranjevali sami. Redno so dobivali denar oz. bone. Na veliko no so jih ponekod prav posebej pogostili.

Že po nekaj dneh so nekateri začeli pomagati kmetom (ki so bili večinoma mezzadri«, tj. koloni - polovičniki) pri okopavanju trte, drugi so se po malem lotevali svoje obrti (krojač, fotograf...), večina pa je »uživala« nepričakovane in nenavadne »počitnice«, ki jih naši ljudje v tistih časih zares niso bili vajeni. Resnici na ljubo so zares uživali le otroci, ki so jim bili novi kraji zanimivi. Odrasle, posebno starejše, so trle velike skrbi: Kako je doma, kaj z živino in drugo imovino, ki so jo vso zapustili na milost in nemilost, ali bo vojna porušila domove, kdaj se bodo vrnili, kaj bo z njimi.,. 

Vir-Idrijski razgledi 1992

Prav ni prijeten ni bil povratek. Ob poti med Trebušo in Reko je vračajoče se begunce pretresel pogled na še vedno tavajoče govedo, na mnoge bolne in umirajoče živali in že razpadajoča trupla. Mnoge je dočakala tudi opustošena domačija. O krajah, ki jih je zagrešilo vojaštvo, so kasneje poročali tudi italijanski orožniki, Orožniška postaja na Grahovem, katere arhiv se je ohranil, je do 3. junija 1941 samo v grahovski občini zabeležila kar dvainpetdeset ropov. V dopisu so poudarili, da je ostalo doma le nekaj nedvomno poštenih domačinov, da so jih torej zakrivili vojaki, predvsem oddelek črnih srajc 38. bataljona Asti, ki je zasedel večji del privatnih hiš. Mnogokje so zagrešili prave vandalizme: polomili so okna m vrata, stresli, pomešali in pomendrali krompir, koruzo, moko po slami, na kateri so spali. Bili pa so tudi primeri, da so kmetje hišo in drobnico izročili v varstvo italijanski posadki ali redkim vojakom slovenskega rodu in so ob povratku dobili hišo nedotaknjeno in živali oskrbljene .

O begunstvu in vzdušju, ki je tiste dni vladalo med slovenskim prebivalstvom in italijanskimi vojaki so ljudje mnogo pripovedovali. Vsi, ki so to doživeli, so si edini, da je med italijanskim vojaštvom vladal nepopisen strah. Zbrani iz vseh pokrajin Italije, preprosti vojaki, kljub vsiljivi fašistični propagandi te vojne gotovo niso občutili kot »svoje«. Spomini na begunstvo pa so žalostni in tudi veseli. Veseli so seveda spomini tistih, ki so bili takrat še mladi, brezskrbni ali še otroci.

Naj navedem pričevanji.

Prof. Tomaž Pavšič: »Iz Otaleža in okolice, vse do Vrščeve, so ljudi napotili proti Sveti Luciji. Odšli so peš ali na vozovih. S seboj so peljali tudi težke bolnike, čeprav je bilo rečeno, da bodo zanje poskrbeli orožniki. Govorili so, da vse to ne bo dolgo trajalo, a so se ljudje begunstva vseeno bali. Še je bil živ spomin na begunce iz prve svetovne vojne, ki so bili dolgo od doma, domačije pa je fronta porušila. Predvsem so se bali, da bi morali tudi sami tako stradati, kot so stradali begunci s soške fronte v taboriščih.

Prizori z živino, ki jo je bilo ogromno, so bili težki, »svetopisemski«, in kmečki ljudje so se strašno zgražali. Eni so se okoristili: kravo, svojo ali tujo, so »prodali« dvakrat, drugi niti svojih niso dobili vseh plačanih, čeprav je italijanska komisija denar za živino delila precej širokogrudno.

 

Za nas otroke je bilo begunstvo velika dogodivščina. Ozračje je bilo čudno, ne panično, toda izjemno razgibano. Konec je bilo prejšnjega življenja, nastale so povsem nove okoliščine. Novice so se razširjale bliskovito. Odrasli so modrovali, primerjali dogodke s prvo svetovno vojno, kritizirali fašizem, večina pa je pričakovala, da bo prišla jugoslovanska vojska. Strahu pred karabinjeri ni bilo, sicer pa so bili le-ti zelo vljudni, z zanimanjem so spraševali naše ljudi, kako se bodo stvari obrnile. Tudi to je bilo novo. Nepozaben vtis je name naredilo to, da so karabinjeri prinesli dvojezično povelje. To je bil vendar uradni akt in prinesli so ga karabinjeri! To nam je pomenilo, da je slovenščina oživljena, da nas morajo upoštevati. Trenutno so nekako izginile tudi socialne razlike. Imovitejši so bili v teh dneh bolj darežljivi.

Na Oblazu smo lahko opazovali premikanje italijanske vojske m štabnih avtomobilov. Vest o umiku Italijanov z meje se je razširila bliskovito. Ljudje so uživali. Čeprav so tak razplet pričakovali, je bila to senzacija. Pripovedovali so o nekem »tenenteju«, ki da je jokal, o obupanih financarjih itd. Dobivali smo časopise (Il Piccolo) m zadnje dni prebrali, da so Italijani okupirali Kranjsko Goro.

Po begunstvu se je življenje le postopoma normaliziralo. Na začetku so bile težave s prehrano. Karabinjeri v Otaležu so nam delili vojaške hlebčke (pagnotte) in konzerve. Občutne škode, razen pokola med kokošmi, na domačijah ni bilo.

« Vinko Kofol (Cerkno); »Lažčani nismo šli v begunstvo, ker nismo prejeli pozivnic. Namesto k nam so jih poslali v Laze. V tistih dneh so z Jelenka streljali proti meji s topovi. Videli smo, kako so se skozi Plužnje in Otalež proti meji premikali vojaki. Čisto tiho so bili... Vsi so se zelo bali Srbov, češ da imajo smrt na kapah. Vojaki so zavzeli položaje ob meji od Bevkovega vrha do Ledin.«

Po povratku, tisti, ki so odšli najdlje, so bili od doma dva tedna, so se rane begunstva še dolgo celile. Med kmeti je prišlo tudi do sporov, saj so nekateri, ki so na skrivaj ostali doma ali so se hitreje vrnili, med preživelo živino izbrali najboljšo, zapoznelim pa je ostala najbolj izčrpana. Le redkokdo je dobil vrnjeno svojo. Na dan so prišle tudi druge nečednosti: ne le italijanski vojaki, tudi nekateri domačini so izkoristili zmešnjavo in marsikaj izmaknili. O pokolu med perjadjo se je govorilo precej glasno, saj je šlo na račun italijanskega vojaštva, šepetaje pa o tem, da je bilo ropanje nekaterih domačij tudi delo ljubih sonarodnjakov.....

  

Vir- Ana Štucin LETO 1941 NA CERKLJANSKEM 

Idrijski razgledi 1992

Begunci

Spomini živijo

Tv 15 Naš tovariš 30.3 1989 št.12

Prišlo je leto 1941. Bila je zgodnja pomlad. Sonce je že v marcu ogrelo zemljo, da so kmetje pričeli s pomladanskimi deli; pripravljali so se na setev. Presenetila jih je italijanska vojska, ki je nedaleč od jugoslovanske meje poglabljala že precej zasute strelke jarke, ki jih je italijanska vojska izkopala takoj po prvi svetovni vojni. Kmete so mobilizirali, da so morali s konji voziti municijo iz Cerkna v bližino meje. Vsak dan je bilo več vojske, ki je zasedala položaje. Pred strelske jarke so polagali poljske mine in prebivalstvo obvestili, da smejo hoditi le po cesti in večjih kolovozih.

Prve dni v aprilu so se na celotnem območju Cerkljanskega oglašale patrulje karabinjerjev, ki so prebivalce obveščali, da morajo zapustiti domove. S seboj lahko odnesejo, kar pač upajo odnesti ali odpeljati. V Cerknem, da jih bodo razporedili, kam bodo odšli. Po domovih je zavladala žalost, skrb, jok. Obudil se jim je spomin na žalosten položaj beguncev iz prve svetovne vojne, ko so morali zapustiti svoje domove ob Soči, ki so jim takrat nudili streho. Sedaj to doživljajo sami.

Kaj naj vzamejo s seboj! Kam z živino, hrano in drugo opremo? kaj bo z domačijo. Skrbi jim ni olajšalo niti to, da na jugoslovanski strani ni nobenega vojaštva. Jugoslovanski graničar je mirno patruljiral ob meji. Neka ženska z italijanske strani ga je vprašala, če bo res vojna. Odgovoril ji je, da v njihovi karavli ne vedo ničesar o tem.

Ljudje so se žalostni poslavljali od svojih domov, s seboj so vzeli in odpeljali živino, pustili so drobnico, prašiče in perutnino. Nekaj opreme in živil so v naglici zakopali, drugo so pustili tako kot je bilo. Iz Cerkna, kjer so morali pustiti živino, so jih s tovornjaki odpeljali na postajo Most na Soči, takrat sv. Lucija. Tu so prenočili pod šotori, izpod njih je bilo slišati jok in vzdihovanje.

Drugi dan je vlak drdral od Mosta na Soči proti Gorici. Bil je nabito poln starčkov, žena in otrok, vmes tudi nekaj mlajših, ki so bili vpoklicani v vojsko. Zaskrbljeni možje, objokane žene in otroci. Sedeli so na kupih cul v katere so stlačili, kar jim je bilo pri roki.

Na goriški postaji se je vlak za kratek čas ustavil. Zastopnice Rdečega križa so ponudile žalostnim popotnikom nekaj hrane in pijače. Med množico, ki je sprejela begunce s Cerkljanskega, so bili tudi starejši domačini, ki so ob tem slovesu jokali. Spomin na begunstvo v prvi svetovni vojni, ko so bežali izpod sovražnih granat v begunstvo, je bil še vedno živ oz. še bolj oživel. Minilo je komaj petindvajset let in Primorci že drugič doživljajo begunstvo. Mnogi med temi žalostnimi potniki, ki so danes na tej poti kot so bili oni pred tolikimi leti, so jim takrat nudili streho in delili z njimi vse hudo.

Vlak je zopet zadrdral in piskal naprej čez furlansko nižino, večini nepoznano deželo. Ko ni bilo več slišati grmenja topov, ki jih je vznemirjalo ponoči nekje s Cerkljanskega, od kjer so morali včeraj oditi, so se nekoliko umirili. Odpirale so se jim nove pokrajine, lepše od krajev, kjer so še do včeraj živeli.

Občudovali so lepo in bogato pokrajino, ki je bila že vsa v cvetju. Vendar bi raje ostali doma. Zopet se jim je pokazala skrb na obrazu, vlile so se jim solze. Razen moških še ni bil nihče tako daleč od doma. Misel na dom, na polja, ki bi jih morali obdelovati, je bila bridka. Kdaj se bodo vrnili? Ali bodo njihovi domovi še celi. Ali bo seme ostalo v kaščah? Take misli so se jim pletle v glavah. Spomnili so se na prvo svetovno vojno, ko so morali begunci s Soške fronte ostati pri njih več kot tri leta, spomnili so se na lakoto, ko so zadnja leta vojne jedli le ovsen močnik, ko kruha niso več poznali. Vedeli so, da so takratni begunci dobili svoje domove v ruševinah in od granat razorana polja. Iz razmišljanja jih je zbudil ropot koles in pisk lokomotive. Vlak je drdral čez Padsko nižino proti Toscani, kjer so jih potem namestili po raznih poslopjih in družinah. Nekatere je vlak odpeljal še dalje proti Abruzzi. Prisrčen sprejem domačinov in njih naklonjenost jih je potolažilo. Domačini so jih sprejeli kot prijatelje, čeprav so jim povedali da so sicer italijanski državljani, vendar Slovenci! To je begunce začudilo, saj jih doma prišleki iz notranjosti Italije niso spoštovali, celo prezirali.

Vir- Idrijski razgledi 1992 

Že drugi dan so zvedeli, da so italijanske in nemške čete povsod prekoračile jugoslovansko mejo. Zopet jih je začudilo, ko med domačini ni bilo nobenega navdušenja nad to zmago, predvsem zaradi sodelovanja s Hitlerjevo Nemčijo. Večina je tudi vedela, da to ni njihova zemlja, da onstran te meje ne živijo ne Italijani ne Nemci. Siti so že bili vojne in Mussolinija in njegove vladavine, ki je že pešala. Spoznali so, da je tudi italijansko ljudstvo človeško, ki ne zaničuje drugega in, da želi živeti v miru in sožitju, čeprav je njihov vladar željan vojne in njegovih zmag. Ko so se begunci nekoliko umirili, so pričeli zbirati vtise zadnjih dni. Nestrpno so čakali obvestila, da bi se vrnili domov. Čeprav jim je bilo bivanje v teh krajih prijetno. Pridobili so si tudi prijatelje. Ko so zvedeli, da se bodo vrnili so dobili tudi sporočilo, da njihovi domovi niso v ruševinah. Poslovili so se od novih prijateljev Toskancev, ki so se zelo trudili, da jim je bilo bivanje prijetno.

Čez štirinajst dni so se begunci vračali domov. Zopet je drdral vlak tokrat v drugo smer, proti Gorici in domu.

Čeprav veseli, da se vračajo domov, je bilo snidenje z domačim krajem žalostno. Domovi niso bili porušeni. Toda hlevi so bili prazni, kašče oropane, njive ponekod zorane od topovskih granat. Ni bilo hrane, ne semena in njive so jeseni slabo obrodile. Kratka »vojna« je vendar zahtevala nekaj žrtev. Italijanska topovska granata je padla na skupino svojih vojakov in jih

ubila. Žrtve so bile tudi med civilisti, ki so zašli na poljske mine. 

Ob vrnitvi ni bilo na meji graničarjev, kar je pri obmejnih prebivalcih povzročalo nelagoden občutek, saj so se vsak dan pogovarjali z njimi. Se bolj nelagodno so se počutili, ko so se na meji pojavili nemški stražarji. Teh niso razumeli in z njimi niso iskali stikov, rajši so se umaknili snidenju. Kljub temu nekaj mesecev niso izvajali nobene strogosti na meji. Domačini so lahko obiskovali svojce, sosede in znance z obeh strani meje. Obiski niso bili veseli. To, kar je prizadelo Primorce pred triindvajsetimi leti, so sedaj doživljali Slovenci v bivši Jugoslaviji. Tihotapstva ni bilo več. Na obeh straneh so bile uvedene potrošniške karte, na te se je dobilo le malo živil. Kmetje pa so morali svoje pridelke odvajati v državni sklad, da je vojska lahko živela in se bojevala.

Janez Jeram

Tukaj počiva sedem neznanih partizanov

Tako je napisano na spomeniku padlim, ki stoji na pokopališču v Otaležu.

Ob branju monografije Gradnikova brigada, ki jo je napisal Stanko Petelin, sem na · strani 313 pod naslovom Napad na Godovič prebral, da je 7. marca 1944 neka nemška kolona napadla v Gornjih Jaznah zasedo gradnikovcev in da je pri tem padlo sedem partizanov, pet pa so jih menda ujeli. Pisec navaja, da podatki niso popolni in že v uvodu knjige prosi, naj borci prispevajo natančnejše podatke o bojih Gradnikove brigade.

Takrat sem bil borec Gradnikove brigade in sem bil v omenjeni zasedi.

Nekaj dni pred 7. marcem smo imeli borci poučevanje o orožju. Naju s sošolcem Lazarjem Glumac je o ravnanju z mitraljezom breda poučeval stari borec Tarzan. Mitraljeza še nisva poznala, bila pa sva določena za mitraljezca. Oba sva bila skojevca iz Maribora, stara 17 let. Tarzan nama je pripovedoval in razlagal svoje velike izkušnje mitraljezca, midva pa sva ga napeto poslušala. Razstavljali in sestavljali smo orožje. Ker streljanje zunaj ni bilo mogoče zaradi konspiracije, smo streljali v hlevu v gnoj.

Zvečer smo se borci in borke zbirali v kmečki izbi, kjer je komisarka Dušica igrala na kitaro. Peli smo narodne in partizanske pesmi in sanjarili o lepši prihodnosti. Spali smo na seniku in nekega jutra so nam povedali, da nas je obiskal nekdanji komandant brigade Martin Greif-Rudi. Bilo mi je žal, da se nisva videla, saj je bil kot predvojni komunist v Mariboru vzgojitelj nas mladincev skojevcev, bodočih komunistov in partizanov. Nisva se videla že od leta 1941, ko je odšel na Pohorje v partizane. Zato tudi ni vedel, da je bila medtem njegova sestra Mimika aretirana in poslana v nemško taborišče, jaz pa nisem vedel, daje padel njegov brat Avgust že leta 1941.

V dnevih okrog 7. marca 1944 se je del Gradnikove brigade zadrževal na položajih na Cerkljanskem. Na večer pred 7. marcem je bil zbor 4. bataljona Gradnikove brigade. Tam so bile določene naloge za naslednji dan. Med drugim je bila določena desetina borcev za zasedo nad Idrijo, od koder je bilo pričakovati patruljo belogardistov in Nemcev. Po obveščevalnih podatkih so le-ti namreč večkrat prihajali iz Idrije proti Gornjim Jaznam in napadali naše enote. Določenih je bilo deset borcev, ki so bili oboroženi s puškami in enim lahkim mitraljezom bredo. Desetino je vodil komisar čete Zdravko.

Dne 7. marca zjutraj smo vstali zgodaj. Bila je še noč, zunaj pa globok sneg do kolen. Zbudil nas je dežurni. Nam mladim je bilo težko vstati iz toplega sena. Pripravili smo se na odhod v zasedo. Skupaj nas je bilo enajst borcev, pripravljenih na vse, na smrt nismo pomišljali. Poleg Lazarja Glumac in mene so bili v desetini še: dva borca iz Maribora (imen se ne spominjam), drugi pa so bili iz raznih krajev Primorske in Notranjske. Šli smo proti Gornjim Jaznam. Z Lazom sva se pogovarjala o nalogi. Dolgo smo hodili po snegu, mraz je bil in megla, ponekod zameti. Mimo hiš smo hodili molče, previdno mimo kozolcev in skednjev, ker nas je komisar Zdravko opozarjal na možnost sovražnikovih zased.

Še ob trdi temi smo prišli v vas Zgornje Jazne. Okrog nas je bila popolna tišina, v hišah nikjer luči. Ustavili smo se sredi vasi, komisar pa nas je razvrstil v obroč okrog vasi. Z Lazom nama je določil, naj postaviva mitraljez nad grapo, po kateri je. vodila pot v Idrijo. Okrog 100 metrov pred nama je bila čistina, nižje gozd. Povedal nama je, da po tej grapi navadno prihajajo belogardisti in Nemci iz Idrije, in da morava biti popolnoma tiho in pripravljena na strel. Naredila sva ležišče v snegu, pod cev mitraljeza sva postavila manjši hlod in čakala. V vasi je bila popolna tišina. Bila sva lačna. Ker je bila nekaj korakov od naju kmečka hiša, sem potrkal, vendar ni bilo odgovora. Zaradi megle in teme nisva videla tovarišev iz desetine. Spet sva oba ležala ob mitraljezu in čakala. Komisar Zdravko je razvrstil borce in se vrnil k nama. 

Bila je nenavadna tišina. Nenadoma je počil strel za našim hrbtom, približno v smeri, od koder je prišla naša zaseda. Za tem strelom je nastopila še večja tišina. Ni dolgo trajalo, ko je začelo pokati z vseh strani, levo, desno in za hrbtom, samo ne iz grape, kjer sva z Lazom pričakovala sovražnika. Vsa napeta sva čakala pripravljena na strel. Megla se še vedno ni dvignila, začelo se je komaj rahlo svitati. Nenadoma priteče komisar Zdravko in nama potihoma pove, da je naša zaseda obkoljena in da je nekaj naših borcev na straži na robu vasi padlo in da smo verjetno izdani. Dejal je, naj takoj vzameva mitraljez in naj tečeva za njim v hrib, da bi se prebili skozi obroč. Če pa naletimo na bele ali Švabe, naj se vrževa na tla in streljava. Za komisarjem sva stekla v sneg, ki je bil v hribu skoraj do pasu. Že po nekaj deset metrih smo pritekli iz vasi na čistino, ko so začeli streljati po nas. Streljali so izpod hriba za hrbtom in z obeh strani. Večkrat smo se vrgli v sneg in streljali, nato pa hiteli naprej čez čistino proti gozdu. Videli nismo nobenega sovražnika. V nekem trenutku sem se ozrl in videl Laza v snegu. Na moj klic, naj se dvigne, ni bilo odgovora. Nemci in belogardisti so streljali na naju z Zdravkom, ki je bil pred menoj. Pot do roba gozda se mi je zdela zelo dolga. Prešinila me je misel, da moji domači nikoli ne bodo zvedeli, kje sem obležal. S komisarjem sva dosegla gozd, kjer sva se  ustavila. Sovražnik ni rinil za nama, vendar tudi od naših borcev iz desetine ni bilo nikogar. Slišala sva samo kričanje belih in Švabov. Od nekod so se pojavile črne vrane in grdo vreščale. Od takrat jih ne maram več.

Čez čas nama je bilo jasno, . da se po tej strani nihče ni prebil skozi obroč, in sva šla proti položajem Gradnikove brigade. S hriba so takrat že tekli borci 4. bataljona. Povedala sva o zasedi in napadu. Do našega ponovnega prihoda v vas so se Nemci in belogardisti že umaknili v Idrijo. V vasi je obležalo sedem borcev, Glumac je dobil strel v glavo. Od domačinov smo zvedeli, da so pravzaprav padli samo štirje borci, pet pa je bilo ranjenih, vendar so tri ranjence pobili, dva ranjena borca pa so odpeljali s seboj v Idrijo. Domačini so tudi povedali, da je bil eden od ujetih iz Maribora, kar je sovražnik ugotovil iz njegovih dokumentov. Kdo je bil drugi, ni bilo znano. Med padlimi je bil tudi študent komunist iz Kamnice pri Mariboru. Za prava imena med seboj nismo vedeli, poznali smo se le po partizanskih imenih. 

Po koncu vojne sem kot oficir služboval v raznih mestih po Jugoslaviji, zato nisem ve- del, koliko dogodkov iz vojne je v naših krajih še nerazjasnjenih. Ali je komisar Zdravko, ki nas je vodil, preživel vojno, nisem nikoli zvedel.

V knjigi piše, da je v tem primeru šlo za izdajstvo, takrat tega nismo vedeli, temveč samo slutili. Izdajalec je dobil za. služeno kazen, med mirnimi primorskimi gozdovi pa je obležalo sedem mladih gradnikovcev, polnih življenja, idealov, predanosti in vere v pravičnost boja za svobodo primorskega ljudstva. Tudi ti naši neznani borci zaslužijo, da se jih mi preživeli spomnimo in nadaljujemo bitko za ideale, za katere so žrtvovali svoja mlada življenja.

. Edvard Černec~-Edo

Bevkov boj proti fašizmu

 

Vse od maja do konca avgusta 1935 so ga pridržali v preiskovalnem zaporu, kjer je bil sleherni dan deležen najrazličnejših mučenj in neusmiljenih pretepanj z »bikovko.« Pri tem so ga zvezanega vselej obesili na železno kljuko v steni. S poškodovano nogo je bilo vsak dan slabše, saj se mu ne obvezana nikakor ni mogla zaceliti. K temu je dodatno pripomogla ozka temnica z vlažnimi betonskimi tlemi, ki so mu služila tudi za posteljo. Posteljnino mu je nadomeščala raztrgana cunja in lahko je svobodno izbiral, ali jo bo dal podse na vlažen beton ali pa se bo z njo pokril. Za dodatek so mu pri vsakdanjem pretepanju poškodovali tudi čeljust, tako da ni mogel zaužiti tudi pičlega dnevnega obroka pomij.

Medtem ko je bil v vojaškem preiskovalnem zaporu v Gorici, so se s kolesi pripeljali k njemu na obisk oče, brat, bratranec in njegov prijatelj Franc Vehar. Srečanje je bilo zelo mučno, saj so Ivana morali zaporniki prinesti v sobo za obiske kar na stolu, ker zaradi poškodovane noge in izčrpanosti ni mogel hoditi. . Pogovor sta vseskozi nadzorovala dva stražarja, ki nista dopustila, da bi se pogovarjali v slovenščini, Njegovemu očetu so, čeprav je bil možak trdnega značaja, privrele solze na lica, ko je videl, kako so zmrcvarili sina. Ivan se je iz protesta zvrnil s stolom po tleh in od stražarjev zahteval, naj mu privedejo komandanta zapora Upravnik je res prišel in jim dovolil pol ure pogovora v slovenščini. Karabinjerjem je ukazal, naj se umaknejo za ta čas. Oče je Ivanu predlagal, naj bi mu plačali odvetnika. Sin je to možnost odločno zavrnil ter hkrati hudomušno pripomnil, naf doma za denar, ki bi ga bilo treba plačati odvetniku, raje kupijo vsakodnevni živež, za preostalo pa tobak za hude čase. Komaj mu, je oče v skopih besedah uspel opisati, kaj vse so karabinjerji počeli na njihovem domu, potem ko so ga odvedli v zapor, že je bilo konec dovoljenega pogovora in odvedli so ga v celico.

Iz preiskovalnega zapora so ga konec avgusta 1935. leta odvedli na kvesturo v Gorico, kjer je zasedalo vojaško sodišče. Zataknilo se je le takoj, ko je Ivan vstopil v »rabeljsko« sodno dvorano in se je kvesturin zadrl nanj: »Qui si saluta romano!« Kljub temu, da je bil popolnoma izmučen, ni hotel pozdraviti po italijansko, zato je bil za dobrodošlico tepen. Pred vojaškim sodiščem je bil Ivan obtožen dezerterstva, češ da se na vpoklic za služenje vojaščine ni priglasil v vojaško okrožje Vidma. ·Fašistični člani sodišča so ga obsodili na smrt. Nenadoma pa je eden izmed oficirjev italijanske kraljevske vojske vstal in nadrl vse člane vojaškega sodišča zaradi nečloveškega ravnanja z zapornikom ter predlagal, da ·zmanjšajo kazen Bevku na• dve leti vojaškega zapora v Rimu. Potem ko je italijanski general o primernosti tega predloga uspel prepričati večino članov sodišča, je vprašal Ivana, če razume sodbo. Ker je le-ta odkimal, so mu privedli celo prevajalca. Sodišče je ugodilo zahtevi italijanskega generala, da Ivana odvedejo najprej v vojaško bolnišnico v Gorico in šele potem v vojaško ječo.

UKRADENA MLADOST

 Čeprav se mu je zdelo okolje vojaške bolnišnice mnogo bolj človeško, so mu za svarilo k postelji priklenili eno roko ter mu dali psa čuvaja - kvesturina, ki je noč in dan bedel poleg njegove postelje. V bolnišnici so imele nune večje pristojnosti kot zdravniki. že pred prvim obrokom hrane, ki mu ga je prinesla nuna, ga je strogo opozorila, da mora pred vsako jedjo moliti. Na njeno pretnjo ji je odgovoril s predlogom, naj mu namesto obvezne molitve raje snamejo lisice z roke, da bo božji dar lahko užival z obema rokama. 

Zdravljenje je trajalo več kot mesec, nakar so ga od peljali najprej v vojaške zapore v Pizzighettone, kjer je bil približno tri mesece, potem pa so nekega dne nenapovedano vklenili večje število zapornikov ·med katerimi je bil tudi ,, Ivan, in jih stlačili na vlak za Rim. Od tam je bil v kratkem času premeščen v Livorno. Malo kasneje so ga s skupino sotrpinov z ladjo prepeljali na otok Elbo in tam je preživel več kot pol leta konfinacije, vse tja do aprila 1936. leta. Kazalo je, da zanj ni več rešitve, ko je iznenada prišel ukaz, da · ga odvedejo v Rim, in sicer pred civilno sodišče, ki ga je takrat obsodilo na internacijo. Odpeljali so ga v Kalabrijo, v mestece Lavrijo. Kot interniranec je tam ostal do konca julija 1937. leta, nato so ga spet vklenili in vodili v Gorico na kvesturo. Tam so ga obdarili s petimi leti strogega policijskega nadzorstva. Istega leta mu je umrl oče. Italijani so vseskozi budno pazili na vsak njegov korak, zato mu ni preostalo drugo, kot da je delal na domačiji. V tem času je spoznal Angelo in se z njo poročil februarja 1939. Vendar mladoporočenca nista imela časa uživati »medenih tednov«, kot je to danes v navadi, ker so Ivana Italijani že marca istega leta vpoklicali v posebni bataljon. Po osmih mesecih se je vrnil domov in z bratom Jožetom sta kuhala oglje v Grdi grapi, nedaleč od doma, da so se doma sploh preživljali. Zatišje ni trajalo dolgo, ko so ga aprila 1941.leta spet vpoklicali v posebni bataljon.

NOVA PREIZKUŠNJA

Kakih 45 najbolj upornih in »nezanesljivih« vojakov, oboroženih s puškami brez zaklepov, so Italijani poslali na švicarsko mejo in jih tam zadržali nekaj mesecev, nato pa so jih brez pojasnil prepeljali spet v Milano. Tokrat so svobodomiselne vojake, med katerimi je bil· Ivan, z grožnjami prisilili, da so oblekli uniforme. Nato so se vkrcali na ladje v Bariju. Z njimi so odpluli do Grčije. V Korintskem zalivu je obstala Ivanova ladja močno poškodovana. V Grčijo seveda niso prišli na počitnice, čeprav je lahko po tem, kako brezskrbno so se številni Primorci in Istrani rešili marsikaterega dela »odvečne« . vojaške opreme, za primerno denarno nadomestilo pa celo kakega dela osebne oborožitve, marsikateri tamkajšnji prebivalec zlahka spoznal, kakšen omalovaževalen odnos so ti fantje gojili do italijanske vojske.

USODNA ODLOČITEV

Dnevi lagodnega življenja so hitro minili, ker so jih že v začetku 1942. leta z letali prepeljali v Afriko, in sicer v bližino Tripolija. Skupino, v kateri je bil Ivan, so od tam čez približno 6 mesecev premestili v Bengasi v taborišče, ki je bilo v bistvu eno izmed skladišč streliva za artilerijo. Čeprav niti Ivan niti njegovi rojaki, ki so z njimi delili usodo, niso bili kdo ve kaj navdušeni nad »afriškim peklom« in niso z navdušenjem sprejeli fizične in psihične napore mnogih vojaških vaj za artilerijske posadke protitankovskih topov, pa jim tega kasneje, ko so jih poslali v »linijo« na fronto pri El Alameinu, ni bilo žal.

Vir-TV 15 Naš tovariš 7.4 1983 št.14

Nova podružnična šola v Otaležu

 

Vir-Tv 15  7.9 1978 št.35

Borci pripovedujejo

S PRIMORSKE NA DOLENJSKO IN POTEM NA ŠTAJERSKO  

Prve večje skupine fantov in mož so s· Cerkljanskega odšle med partizane v začetku leta 1943, nekateri posamezniki pa so odšli že prej. Večina jih je odšla na Dolenjsko, mnogi med njimi pa pozneje s 14. divizijo na Štajersko.

O začetku sodelovanja z narodnoosvobodilnim gibanjem in odhodu v partizane pripovedujeta Andrej Kranjc iz Čepleza pri Cerknem in Ciril Carl iz Lazca pri Otaležu, ki sta se kasneje bojevala tudi v enotah 14. divizije na Štajerskem.

Andrej Kranjc pripoveduje: Z narodnoosvobodilnim gibanjem sem še z nekaterimi fanti iz vasi Čeplez pri Cerknem pričel sodelovati v marcu 1942. Kmalu so se nam pridružila še tri dekleta. Prve sestanke smo imeli z Jakobom Štucinom-Cvetkom in Jožetom Primožičem -Miklavžem. V tem času so se nam pridružili še nekateri drugi fantje in možje, s katerimi smo potem skupaj odšli k partizanom.

K partizanom sem odšel 16. februarja 1943. Zbrali smo se iz naše vasi ter iz sosednje Planine in skupaj odšli na Kofolovo brdo, kjer so se nam pridružili še drugi iz vseh vasi na Cerkljanskem. V vasi Lazec so se nam pridružili še možje iz vasi Otalež, Lazec in Plužnje. Skupaj smo prebredli Idrijco pri Maruškovcu in se ustavili pri domačiji na Kališču nad Masorami, kjer so nam skuhali kosilo. Prav takrat je prišla mimo močna italijanska patrulja, o kateri smo bili že prej obveščeni. Umaknili smo se v gozd ter se potem vrnili in pojedli pripravljeno kosilo. Gospodarja na Kališču pa je patrulja vzela seboj.

Tam smo se potem zadrževali še nekaj dni in potem odšli na Krekovše nad Idrijo. Napadla nas je italijanska vojska, vendar se je kmalu umaknila, mi pa smo se premaknili na območje Črnega vrha. Pripomniti moram, da smo bili vsi novinci brez orožja.

Po nekaj dneh so nam povedali, da bomo odšli na Dolenjsko. Prva skupina je odšla 20. marca. S tretjo skupino sem potem odšel tudi jaz, bilo je prve dni aprila. Srečno smo prešli progo, kjer je bilo najbolj nevarno. Hodili smo nekje blizu Babnega polja do Kočevja in potem nekje nad Črnomljem našli brigado. Razdelili so nas. Vsi, kar nas je bilo iz Čepleza in Planine, smo ostali v Šercerjevi brigadi. Nekaj nas je odšlo v minersko četo. Prva večja akcija je bila miniranje železniške proge Novo mesto-Črnomelj. Ker miniranje ni bilo dovolj uspešno, smo ročno porušili kaka dva kilometra proge in tračnice s pragovi vred zavalili v neko globel.

Čez nekaj dni so nas v bližini Brezove rebri nad Semičem napadli Italijani in belogardisti. Padli so prvi naši tovariši. Ko smo napad odbili, so pričeli streljati s topovi. Prva granata je ubila dva moja sovaščana. Mene je zasulo v nekem svinjaku. Potem pa sem z enotami Šercerjeve brigade obredel domala vso Dolenjsko, Notranjsko in del Istre, dokler nismo odšli na Štajersko. 

Dne 6. januarja 1944 smo dobili ukaz za odhod na Štajersko. Šli smo na Hrvatsko in nekje pri Zagrebu prekoračili Savo. Nadaljevali smo pot in pri Podčetrtku prekoračili Sotlo. Tu pa so nas napadli Nemci. V neprestanih bojih smo potem nekje med Mariborom in Celjem prešli progo ter se ustavili v bližini Dobrne. Od tu naprej so Nemci ob napadu razdvojili našo brigado. Del, v kateri sem bil jaz, je nadaljeval pot na Paški Kozjak. Toda neprestano so bili Nemci za nami. Ob prehodu čez progo v Savinjski dolini so nas zopet napadli z druge strani, imeli smo precejšnje izgube. Bilo je precej mrtvih, izgubili pa smo skoraj vso tovorno živino. Ciril Carl iz Lazca se je potuhnil med mrtve in se tako rešil. Potem smo se zadrževali nekaj časa po okoliških kmetijah, kjer je bilo vsaj v začetku dovolj hrane. Tu smo se odpočili in okrevali, saj smo bili vsi prezebli. Po vrnitvi z Menine planine smo dobili na Pohorju zvezo z drugimi brigadami. Pozno v jeseni 1944 smo napadli postojanke v Savinjski dolini, kjer sem sodeloval v bojih. Do pomladi sem potem prehodil celotno Štajersko, del Koroške in celo proti Hrvatski smo se enkrat podali.

Tik pred kapitulacijo Nemčije smo razbili postojanko v Črni na Koroškem in se potem umaknili v hrib, kjer smo še isto noč zvedeli, da je Nemčija kapitulirala. Takoj smo se odpravili proti Celovcu in tu ostali, dokler nismo dobili ukaza, da se moramo umakniti s Koroške. Čez Štajersko srno potem odšli v Banat v Srbiji, kjer sem bil v Senti jeseni 1945 leta demobiliziran.

Od petih iz vasi, ki smo odšli skupaj v partizane, sva se vrnila le dva. Naj še pripomnim, da v vsem tem času nisem nikdar sporočil domov, od doma pa sem preiel pismo, ko sem bil na Štajerskem.

Ciril Carl iz Lazca, ki je bil večino časa skupaj s Kranjcem v Šercerjevi brigadi, dodaje še svojo pripoved.

Prvi me je seznanil z na- rodno osvobodilnim gibanjem Jože Kofol iz Pluženj pri Otaležu in tako tudi nekatere druge fante. Mislim, da je bilo to v juliju 1942. Hodili smo na sestanke, ki jih je vodil Jaka Štucin-Cvetko in Jože Primožič-Miklavž. V to aktivnost so se vključila tudi nekatera dekleta, ki so po našem odhodu v partizane prevzela delo na terenu.

Kot že omenja Kranjc, smo skupaj odšli proti Maruškovcu in v gostilni tik ob cesti še nekaj popili. Omenim naj še to, da nas je na Kališču pričakal neki tovariš Srnjak, ki je prevzel vodstvo naše skupine.

S Kranjcem sva bila potem skupaj, dokler nas niso razdvojili. Jaz sem ostal pri manjši skupini, na katero so Nemci še bolj pritiskali. V Šercerjevo brigado sem se vrnil šele ob kapitulaciji Nemčije. Ves ta čas sem bil v skupini, ki je neprestano hodila iz kraja v kraj in se spoprijemala s sovražnikom; v tej skupini smo bili sami mladi fantje. Sodeloval pa sem tudi pri osvoboditvi Savinjske doline. Prebivalstvo nam je bilo naklonjeno. Vendar, ko smo odšli z neke domačije, so takoj javiii Nemcem, ker so se bali povračilnih akcij Nemcev. To smo tudi vedeli in pazili, da niso javili prej kot smo odšli. Tu je bil namreč nemški teror mnogo hujši kot drugod, ker so štajersko imeli za del nemškega rajha.

Med tem časom sem odšel tudi nazaj na Dolenjsko v oficirsko šolo in nazaj grede obiskal tudi domačo vas. Vračal sem se namreč čez Gorenjsko. Tudi jaz sem bil demobiliziran v Senti v Banatu.

Zapisal  Janez  Jeram po pripovedovanju  Andreja Kranjca in Cirila Carla.

Vir- TV 15  22.12 1977 Št.50

Spomenik 37 padlim borcem pri Mrzlikarju

Leta 1943 se je na Mrzlem vrhu zgodil v javnosti nikoli povsem pojasnjen krvav dogodek, čeprav obstajajo številni zapisi in pričevanja. Na  območju Cerkljanskega in Bevkovega vrha se je konec leta 1943 gibalo več partizanskih formacij, ki so med drugim ščitile pomembne poti. 

2. decembra leta 1943 se je na kmetiji pri Mrzlikarju naselilo 70 borcev 5. bataljona Gradnikove brigade, iz Idrije pa je krenil Heinejev bataljon s kar 150 izurjenimi policisti. Čeprav so skrbno izbirali poti, so jih domačini opazili in skušali na več načinov opozoriti partizane na Mrzlem vrhu. Med njimi so bili tudi člani Mrzlikarjeve domačije, ki so se nekaj dni prej zaradi varnosti preselili v Gorenje Jazne. Iz nepojasnjenih razlogov komandant bataljona ni  pravočasno  reagiral in zagotovil umik, zato so se neizkušeni borci znašli v ognju.  Okrog 30 partizanov je obležalo ob umiku na Bevkov vrh, nekateri ki so bežali proti italijanski meji, so življenje izgubili ob sprožitvi min na minskem polju ob meji med Italijo in Jugoslavijo.

Leta 1976 je bil v spomin na te dogodke padlim na Mrzlem vrhu postavljen spomenik. ( Vir-Primorski val 25.12 2018 )

Tv 15 29.4 1976 št.17-18

Tv 15 26.6 1976 št. 25

Tv 15 8.7 1976 št. 27

Tv 15 12.8 1976 št.32

Vir-Gorenjski glas 6.12 1976 Št.93

Na Bevkovem vrhu

 

Vir-Tv15  29.1  1976 št.4

Tv 15 iz Pluženj in Otaleža

   Objave iz časopisa  Tv 15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE

23. 9 1971 št.39

9.7 1973 št.27

23.7 1973 št.34

27.8 1973 št.52

10.1 1974 št.1

22.8 1974 št.33

22.8 1974 št.33

17.10 1974 št.41

7.11 1974 št.44

23.11 1974 št.47

20.3 1975 št.11

 21.8 1975 št.33

5.2 1976 št.5

21.10 1976 št.42

16.3 1978 št.10

16.10 1980 št.41

 29.1 1981 št.4

25. 6 1981 št.25

12.5 1983 št.19

8.12 1983 št.49

14.11 1985 št.45

10.11 1988 št.43

22.6 1989 št.24

30.8 1990 št.17