Nova podružnična šola v Otaležu

 

Vir-Tv 15  7.9 1978 št.35

Borci pripovedujejo

S PRIMORSKE NA DOLENJSKO IN POTEM NA ŠTAJERSKO  

Prve večje skupine fantov in mož so s· Cerkljanskega odšle med partizane v začetku leta 1943, nekateri posamezniki pa so odšli že prej. Večina jih je odšla na Dolenjsko, mnogi med njimi pa pozneje s 14. divizijo na Štajersko.

O začetku sodelovanja z narodnoosvobodilnim gibanjem in odhodu v partizane pripovedujeta Andrej Kranjc iz Čepleza pri Cerknem in Ciril Carl iz Lazca pri Otaležu, ki sta se kasneje bojevala tudi v enotah 14. divizije na Štajerskem.

Andrej Kranjc pripoveduje: Z narodnoosvobodilnim gibanjem sem še z nekaterimi fanti iz vasi Čeplez pri Cerknem pričel sodelovati v marcu 1942. Kmalu so se nam pridružila še tri dekleta. Prve sestanke smo imeli z Jakobom Štucinom-Cvetkom in Jožetom Primožičem -Miklavžem. V tem času so se nam pridružili še nekateri drugi fantje in možje, s katerimi smo potem skupaj odšli k partizanom.

K partizanom sem odšel 16. februarja 1943. Zbrali smo se iz naše vasi ter iz sosednje Planine in skupaj odšli na Kofolovo brdo, kjer so se nam pridružili še drugi iz vseh vasi na Cerkljanskem. V vasi Lazec so se nam pridružili še možje iz vasi Otalež, Lazec in Plužnje. Skupaj smo prebredli Idrijco pri Maruškovcu in se ustavili pri domačiji na Kališču nad Masorami, kjer so nam skuhali kosilo. Prav takrat je prišla mimo močna italijanska patrulja, o kateri smo bili že prej obveščeni. Umaknili smo se v gozd ter se potem vrnili in pojedli pripravljeno kosilo. Gospodarja na Kališču pa je patrulja vzela seboj.

Tam smo se potem zadrževali še nekaj dni in potem odšli na Krekovše nad Idrijo. Napadla nas je italijanska vojska, vendar se je kmalu umaknila, mi pa smo se premaknili na območje Črnega vrha. Pripomniti moram, da smo bili vsi novinci brez orožja.

Po nekaj dneh so nam povedali, da bomo odšli na Dolenjsko. Prva skupina je odšla 20. marca. S tretjo skupino sem potem odšel tudi jaz, bilo je prve dni aprila. Srečno smo prešli progo, kjer je bilo najbolj nevarno. Hodili smo nekje blizu Babnega polja do Kočevja in potem nekje nad Črnomljem našli brigado. Razdelili so nas. Vsi, kar nas je bilo iz Čepleza in Planine, smo ostali v Šercerjevi brigadi. Nekaj nas je odšlo v minersko četo. Prva večja akcija je bila miniranje železniške proge Novo mesto-Črnomelj. Ker miniranje ni bilo dovolj uspešno, smo ročno porušili kaka dva kilometra proge in tračnice s pragovi vred zavalili v neko globel.

Čez nekaj dni so nas v bližini Brezove rebri nad Semičem napadli Italijani in belogardisti. Padli so prvi naši tovariši. Ko smo napad odbili, so pričeli streljati s topovi. Prva granata je ubila dva moja sovaščana. Mene je zasulo v nekem svinjaku. Potem pa sem z enotami Šercerjeve brigade obredel domala vso Dolenjsko, Notranjsko in del Istre, dokler nismo odšli na Štajersko. 

Dne 6. januarja 1944 smo dobili ukaz za odhod na Štajersko. Šli smo na Hrvatsko in nekje pri Zagrebu prekoračili Savo. Nadaljevali smo pot in pri Podčetrtku prekoračili Sotlo. Tu pa so nas napadli Nemci. V neprestanih bojih smo potem nekje med Mariborom in Celjem prešli progo ter se ustavili v bližini Dobrne. Od tu naprej so Nemci ob napadu razdvojili našo brigado. Del, v kateri sem bil jaz, je nadaljeval pot na Paški Kozjak. Toda neprestano so bili Nemci za nami. Ob prehodu čez progo v Savinjski dolini so nas zopet napadli z druge strani, imeli smo precejšnje izgube. Bilo je precej mrtvih, izgubili pa smo skoraj vso tovorno živino. Ciril Carl iz Lazca se je potuhnil med mrtve in se tako rešil. Potem smo se zadrževali nekaj časa po okoliških kmetijah, kjer je bilo vsaj v začetku dovolj hrane. Tu smo se odpočili in okrevali, saj smo bili vsi prezebli. Po vrnitvi z Menine planine smo dobili na Pohorju zvezo z drugimi brigadami. Pozno v jeseni 1944 smo napadli postojanke v Savinjski dolini, kjer sem sodeloval v bojih. Do pomladi sem potem prehodil celotno Štajersko, del Koroške in celo proti Hrvatski smo se enkrat podali.

Tik pred kapitulacijo Nemčije smo razbili postojanko v Črni na Koroškem in se potem umaknili v hrib, kjer smo še isto noč zvedeli, da je Nemčija kapitulirala. Takoj smo se odpravili proti Celovcu in tu ostali, dokler nismo dobili ukaza, da se moramo umakniti s Koroške. Čez Štajersko srno potem odšli v Banat v Srbiji, kjer sem bil v Senti jeseni 1945 leta demobiliziran.

Od petih iz vasi, ki smo odšli skupaj v partizane, sva se vrnila le dva. Naj še pripomnim, da v vsem tem času nisem nikdar sporočil domov, od doma pa sem preiel pismo, ko sem bil na Štajerskem.

Ciril Carl iz Lazca, ki je bil večino časa skupaj s Kranjcem v Šercerjevi brigadi, dodaje še svojo pripoved.

Prvi me je seznanil z na- rodno osvobodilnim gibanjem Jože Kofol iz Pluženj pri Otaležu in tako tudi nekatere druge fante. Mislim, da je bilo to v juliju 1942. Hodili smo na sestanke, ki jih je vodil Jaka Štucin-Cvetko in Jože Primožič-Miklavž. V to aktivnost so se vključila tudi nekatera dekleta, ki so po našem odhodu v partizane prevzela delo na terenu.

Kot že omenja Kranjc, smo skupaj odšli proti Maruškovcu in v gostilni tik ob cesti še nekaj popili. Omenim naj še to, da nas je na Kališču pričakal neki tovariš Srnjak, ki je prevzel vodstvo naše skupine.

S Kranjcem sva bila potem skupaj, dokler nas niso razdvojili. Jaz sem ostal pri manjši skupini, na katero so Nemci še bolj pritiskali. V Šercerjevo brigado sem se vrnil šele ob kapitulaciji Nemčije. Ves ta čas sem bil v skupini, ki je neprestano hodila iz kraja v kraj in se spoprijemala s sovražnikom; v tej skupini smo bili sami mladi fantje. Sodeloval pa sem tudi pri osvoboditvi Savinjske doline. Prebivalstvo nam je bilo naklonjeno. Vendar, ko smo odšli z neke domačije, so takoj javiii Nemcem, ker so se bali povračilnih akcij Nemcev. To smo tudi vedeli in pazili, da niso javili prej kot smo odšli. Tu je bil namreč nemški teror mnogo hujši kot drugod, ker so štajersko imeli za del nemškega rajha.

Med tem časom sem odšel tudi nazaj na Dolenjsko v oficirsko šolo in nazaj grede obiskal tudi domačo vas. Vračal sem se namreč čez Gorenjsko. Tudi jaz sem bil demobiliziran v Senti v Banatu.

Zapisal  Janez  Jeram po pripovedovanju  Andreja Kranjca in Cirila Carla.

Vir- TV 15  22.12 1977 Št.50

Spomenik 37 padlim borcem pri Mrzlikarju

Leta 1943 se je na Mrzlem vrhu zgodil v javnosti nikoli povsem pojasnjen krvav dogodek, čeprav obstajajo številni zapisi in pričevanja. Na  območju Cerkljanskega in Bevkovega vrha se je konec leta 1943 gibalo več partizanskih formacij, ki so med drugim ščitile pomembne poti. 

2. decembra leta 1943 se je na kmetiji pri Mrzlikarju naselilo 70 borcev 5. bataljona Gradnikove brigade, iz Idrije pa je krenil Heinejev bataljon s kar 150 izurjenimi policisti. Čeprav so skrbno izbirali poti, so jih domačini opazili in skušali na več načinov opozoriti partizane na Mrzlem vrhu. Med njimi so bili tudi člani Mrzlikarjeve domačije, ki so se nekaj dni prej zaradi varnosti preselili v Gorenje Jazne. Iz nepojasnjenih razlogov komandant bataljona ni  pravočasno  reagiral in zagotovil umik, zato so se neizkušeni borci znašli v ognju.  Okrog 30 partizanov je obležalo ob umiku na Bevkov vrh, nekateri ki so bežali proti italijanski meji, so življenje izgubili ob sprožitvi min na minskem polju ob meji med Italijo in Jugoslavijo.

Leta 1976 je bil v spomin na te dogodke padlim na Mrzlem vrhu postavljen spomenik. ( Vir-Primorski val 25.12 2018 )

Tv 15 29.4 1976 št.17-18

Tv 15 26.6 1976 št. 25

Tv 15 8.7 1976 št. 27

Tv 15 12.8 1976 št.32

Vir-Gorenjski glas 6.12 1976 Št.93

Na Bevkovem vrhu

 

Vir-Tv15  29.1  1976 št.4

Tv 15 iz Pluženj in Otaleža

   Objave iz časopisa  Tv 15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE

23. 9 1971 št.39

9.7 1973 št.27

23.7 1973 št.34

27.8 1973 št.52

10.1 1974 št.1

22.8 1974 št.33

22.8 1974 št.33

17.10 1974 št.41

7.11 1974 št.44

23.11 1974 št.47

20.3 1975 št.11

 21.8 1975 št.33

5.2 1976 št.5

21.10 1976 št.42

16.3 1978 št.10

16.10 1980 št.41

Iz Želina v Idrijo leta 1877

Leta 1884 je bila v knjigi Monografija Julijskih Alp med Tilmentom, Savo in Reškim zalivom opisana trasa  še nedokončane ceste Želin -  Idrija , ki je potekala mimo krajev takratne davčne občine Otalež.

Želin-Zgornja Idrija .—Delno zgrajeno, delno v gradnji in delno načrtovano od Želina do Zgornje Idrije; nato cesta, široka 3,50–4 m, z dobro površino in dobrim vzdrževanjem do Zgornje Idrije.

Odcepi se od ceste  blizu mostu Želin in poteka z neobčutljivim vzponom vzdolž desne strani Idrije, 10–16 m nad rečno strugo, ter seka polovico strmega pobočja, travnatega ali redko gozdnatega, ki ga prečkajo globoko ugreznjene grape. Od križišča Želin je zgrajen 800 m dolg odsek; odsek, ki od prejšnjega doseže mlin Otalež (južno od cerkve), je v gradnji, preostali odsek pa je bil pravkar trasiran do meje okrožja Idrija, nato pa je še vedno v načrtovanju. V zgrajenem odseku, razen nekaj podpornih zidov, ni umetniških del; v tistem, ki je v gradnji, pa so:

Suho zid na grapi južno od Lazca, dolg 45 m, širok 3 50 m, visok 6 m, z dvema jaškoma dolžine 50–2 m. razpon; nevaren za vozove.

Suhi kamniti nasip na reki južno od Pluženj dolg 86 cm, širok 7,5 m na ravni ceste, visok 8–10 cm, na sredini prekinjen  z majhnim lesenim mostom z enim razponom, dolgim ​​6 m,  brez učinkovitega uničenja.

Suhi kamniti nasip na grapi južno od Otaleža, dolg 48 m, širok 3 m 50 m, visok 2–6 m, z jaškom razpona 2 m 50 m, tik pred nasipom je cesta vklesana v skalo in podprta s kamnom proti reki, nevarno za vozove, ne pa tudi za pešce, ki lahko prečkajo zgoraj. Prehodi na obeh grapah, med katerima leži Na Mlahaz, manjkajo, vendar jih ne bi bilo težko nadomestiti z klančinami in majhnimi mostovi . Na odseku v gradnji poleg prej omenjenih dveh umetniških del manjkajo še nekateri podporni zidovi, skoraj povsod pa manjka gramoz. Po lokalnih informacijah naj bi bil dokončan leta 1879, z manjšimi deli pa bi ga lahko že uporabljalo topništvo. Trasirana cesta poteka vzdolž reke, dokler ne doseže stare ceste, ki se spušča iz Otaleža proti jugozahodu Desive in ji sledi do meje Idrije, zelo enostavno jo bo zgraditi, saj poteka po položnem travnatem pobočju in bi bila trenutno že uporabna za topništvo. Stara cesta od pod Jaznami do Spodnje Idrije je kolovoz, širok 1,30–2 m, z majhnimi proti pobočji in kamnito ali tlakovano površino tu in tam, ponekod je podvržena poplavljanju reke, drugje pa jo obdajajo nizki zidovi in ​​žive meje, v zadnjem kilometru pred prihodom v Spodnjo Idrijo ni manjša od 2 m in ima dobro dno, z majhnimi pohodnimi deli jo je mogoče spraviti v izvedljivo stanje za lahko topništvo, v Spodnji Idriji lesen most s kamnitimi oporniki, s tremi stebri, dolg 42 m, širok 3 m20, visok 3 m50–4 m. Od Spodnje Idrije do Zgornje Idrije poteka vzdolž dno ozke doline med zelo strmimi pobočji, s pašniki in redkim gozdom, skoraj povsod podprto z zidovi ali z nasipi, visokimi 4–6 m na rečni strugi. Leva stran Idrije  in Želina je zelo strma, visoka, prekrita z redkim gozdom in pašniki, prehodna le po poteh. Idrija s svojo strugo, široko 30–40 m, zaseda skoraj celotno dno doline in je na mnogih mestih prehodna za pešce. Pod Jagrščami, Plužnjami, Jaznami in Podschonam se prečka po štirih lesenih ploščadih, dolgih 35–40 m in širokih 0,80 m.

Le zelo majhne enote (2–4 čete) lahko tu in tam taborijo ob cesti.

Na podlagi izvidnice, opravljene 4. avgusta 1878. Iz informacij, zbranih na lokaciji poleti 1880, je razvidno, da je cesta Želin–Spodnja Idrija popolnoma dokončana.

Vir-

Monografia delle Alpi Giulie fra Tagliamento, Sava e Golfo di Fiume 1884 . Ricognizioni negli anni 1877.Monografija Julijskih Alp med Tilmentom, Savo in Reškim zalivom leta 1884.
Raziskave v letih 1877.

Opomba-

PODSCHONAM , Avstrija, Ilirija, Goriška, okraj Tolmin, zaselek pri Jaznah., Oesterreich , Illyrien , Kr . Górz , Bezirke . Tolmein , Weiler bei Jaspina

-Vir- Topographisch-statistisch-historisches Lexikon - Topografsko-statistično-zgodovinski leksikon 1847

Osem življenj

 

Vir-Tv 15 10.2 1972 št.7

Opomba- Dolenjih Laznah =Dolenjih Jaznah