Redka fotografija iz NOB

Vir-Tv15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE 28.1 1970 št.5

TV15 iz Lazca

  Objave iz časopisa  Tv 15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE

23.4 1968 št.16

12.2 1969 št. 6 

25.21970 št.9

Prisegli smo s figo v žepu

Ivan Bevk  rojen 17. oktobra 1912 v Otaležu. Partizan prekomorskega petega bataljona 11.dalmatinske brigade ( imenovali so ga tudi Bataljon primorskih Slovencev ) .

PRISEGLI SMO S FIGO V ŽEPU

Vir-Tv 15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE 10.1 1967 št.1

V zaporih po ltaliji - Iz oči v oči smrti v Afriki - V angleškem ujetništvu - Zaradi zavezniške prevare namesto v NOV v kraljevo vojsko - Na novo leto 1944 v Aleksandriji v partizane - V borbah za Knin ranjen v  obe nogi - Nato v borbah pri Ilirski Bistrici in v Trstu.

Že ti podnaslovi vzbujajo v nas tisto razpoloženje, ki smo ga poznali kot partizani .Številni Primorci so prehodili tako borbeno pot, kot jo je prehodil tovariš Ivan Bevk iz Otaleža na Cerkljanskem. Vse od leta 1941, ko so se na ozemlju "Ljubljanske province«, ki jo je v začetku aprila 1941 tako. »zmagoslavno« zasedla italijanska vojska, začeli napadi partizanov, so večinoma vsi primorski Slovenci, ki so bili raztreseni po Italiji in njenih kolonijah ~ postali politično nezanesljivi. Prav tako nezanesljivi so bili vsi tisti. ki so bili še doma. Rdeča nit nezanesljivih elementov se je vlekla v seznamih, ki jih je vodila vojaška oblast že več let poprej. Znano je, da je Italija poklicala pod orožje veliko število primorskih fantov že leta 1935, ko.je napovedala vojno Etiopiji. Tako se, je hotela na zelo zvit način znebiti čim več nezanesljivih »alloglottov«

Tovariš Ivan Bevk je na svoji koži občutil vse »dobrote«, ki so "jih Italijani obljubljali primorskim Slovencem na velikanskih lepakih takoj po  končani prvi svetovni· vojni. Naj sam pripoveduje o svojih doživljajih:

SMRT IZ OČI V OČI ...

Še danes se mi čudno zdi, kako da sem v tistem peklu v Afriki ostal živ. Ko smo dne 21. avgusta 1942 odšli s 120 kamioni iz Bengasija v El Alamein, nas je napadlo angleško letalstvo. Med nizkimi poleti nad kolono so nam uničila vsa vozila. Bilo je tudi veliko mrtvih in ranjenih. Pri  El Alameinu smo se dva meseca »ribali« sem in tja. Kar smo pridobili zemlje ponoči, smo jo izgubili podnevi. Nemci so imeli dobrih 45 km od Aleksandrije štiri težke topove. Angleški izvidnik je nekega dne zavohal nemške položaje. Že drugi dan so iz Aleksandrijo priletele tri skupine letalnih trdnjav. Nemške položaje so kar zasuli s težkimi bombami. Ko se je dim eksplozij razkadil , je bilo vse počiščeno. Od štirih topov je ostalo samo malo zvitega železja.

Angleška motorizirana vojska nas je  nato podila do Tobruka. V Derni so nekaj Slovencev premestili v 35Cl.. regiment - »ne boj se ga« - tako smo imenovali poseben delavski bataljon, kjer smo bili sami nezanesljivi $lovenci. Namesto pušk smo dobili lopate in krampe. Poslali so nas nazaj v Tobruk, kjer smo pokopavali padle vojake. V Tobruku smo bil! en mesec, nakar sem bil premeščen v 330. bataljon. v oskrbo sem dobil , pet kamel in šest mušev. Dne 19. januarja 1943 so Angleži nenadoma pridrli v bližino Tripolija. Na vrat na nos smo bežali proti Tunisu . Angležem smo pustili ogromno vojnega materiala, jaz pa moje varovance, kamele in muše.

V NEGOTOVOSTI IN UPANJU

Konec maja 1943 so Angleži spravili skupaj kakih 170 Slovencev in nas odpeljali v Rono, od tam pa z ladjo v Oran. Kot vojni ujetniki smo potem dva meseca opravljali razna dela za zaveznike. Prve dni julija so nas odpeljali v Alžir. Na poti so nam zagotavljali, da nas peljejo v Jugoslavijo, Sele kasneje smo spoznali, da so nas grdo prevarali. V Alžiru je bila vojska kralja Petra.

Tovariš Najberger je kar naprej spodbujal za vstop v NOV. Angleži.in pripadniki kralja Petra so to dejanje vzeli za izdajstvo. Da bi zaustavili nadaljnje delovanje, so začeli ostreje nastopati. Zagrozili so celo, da bodo ustrelili vsakega desetega iz vrst tistih, ki so priglasili za NOV. Vse to ni nič pomagalo- Za NOV je prvi podpisal kapetan Najberger, drugi je bil neki srbski poročnik, osmi pa tovariš Ivan Bevk.

Kot je bilo pričakovati, so Angleži nekega dne razorožili vse tiste, ki so podpisali za NOV in jih nato močno zastražene prepeljali v El Sat. Tam so morali. postavljati šotore za Jugoslovanske begunce, , ki so jih zavezniki pripeljali z dalmatinskih otokov.

Za spomin

 Otalež 8.12  1931

Vraže

Vraže iz Cerkljanskega, "zbiralca narodnega blaga na Cerkljanskem " Roberta Janeza Jereba iz Otaleža (rojen 30. V. 1859)

Vir-
Novi glas (Gorica-Trst) 18.12 1997 št.49

Opis šege , ki jo je zapisal takratni četrtošolec goriške gimnazije Janez Jereb verjetno leta 1872 med počitnicami  v rojstnem kraju Otaležu. 

SVETI VEČER PQ STAREM V OTALEŽU

Vir-Janez Dolenc Novi glas (Gorica-Trst) 18.12 1997 št.49

LETOPIS MATICE SLOVENSKE 1890

Sredopostna ali sredpostna sreda

Le še kot šala ostala je tudi na Cerkljanskem nekdanja narodna vera, da na sredpostno sredo „babo žagajo“, in to: živo babo čez sredo života. Vès post namreč dobivajo po kmetskih hišah najslabejše hrane: zelja, repe, kuhanih hrušek itd., na sredpostno sredo pa,obil žgancev, z maslovnikom (,,masovnikom") zabeljenih, in sicer dopoldne ); radovednežu, kateri bi rad védel in videl, kako „babo žagajo“, rečejo pred,kosilom', da bodo zdaj tam pa tam (precej daleč) babo žagali. Radovednež hití tja; oni mu pa tačas . . žgance pojedó. (Zap. g. J. Jereb.)

Na Cirkljanskem („Crkljanskem“ ) vidiš na pepelnično sredo po vaseh ošemljenega fanta', v žensko preoblečenega, kako vleče na vrvi desko po snegu ali ledu za seboj. Pravijo, da „baba ploh vleče“. Ta šega znači menda to, kar na Dunaju sv. Štefana zvonik drgniti") t. j. óna „baba", katera se o pustu ni omožila, in se o postu tudi ne bo, mora za letos „ploh vleči“. (Zapis. g. J. Jereb).

Svet Matija - led razbija 

če ga ni- ga pa nardi (Na Cirkljanskem. Zap. g. J. Jereb.)

LETOPIS MATICE SLOVENSKE- za leto 1892 v članku Karla Štreklja - IZ BESEDNEGA ZAKLADA NARODOVEGA-

S.JERNEJ ALI JERNEJ, JERNEJEVO (24. avgusta).

Na sv. Jerneja dan se ne sme orati; kdor pa le orje, tega sreča sv. Jernej in pravi: „Ti me ne spoštuješ; jaz sem uže dosti dolgo na meh odrt; zdaj bom pa tebe odrl in tvojo kožo nosil". In odere ga. (Na Cirkljanskem zap. g. J. Jereb.)

VELIKA MAŠA, VELIKA GOSPOJNICA ALI VELIKI ŠMARIJN  = Vnebovzetje [Marije d. ali Marijino](15. avgusta).

Na Goriškem (Cirkljanskem) mislijo, da zleze na Rožnico vsa ,lezerčina' v vodo, zato se ne sme nikdo kopati ta dan. (Zapisal g. J. Jereb.)

MALA MAŠA ,MALA GOSPOJNICA ALI MALI ŠMARINJ  = Marije device rojstvo (8. sept.).

Gosp. J. Jereb, priobčivši nam, da na „Rožnico" (,Veliko šmarijo' 15. avgusta) zleze na Cirkljanskem vsa ,lezerčina' v vodo itd., piše nadalje: „zopet na drug Marijin praznik (ne vem, ali 25. marca ali pa 8. sept.) ne sme se na drevesa plezati, ker je takrat tako velik praznik, da celo ,laznina' sili kvišku . . proti nebeški kraljici, in vse kar lazi, je ta dan po drevju. Te in one prepovedi se vsakdo strogo drži.

MESEC(LUNA)

„Mlaj ima veliko moč na poljske pridelke; o mlaju ne sme se ni sejati, ni žeti, sicer žito prazno klasje rodi, oziroma spravljeno trohni, korun (krompir) o mlaju okapan, gnije, — niti sadja ne smeš o mlaju spravljati, ni detelje, ni trave kositi itd. Nekaj je baje resničnega pri tem; večkrat sem se pa prepričal sam, da niso lačna goveda niti pokusila jako lepe detelje, o mlaju pokošene, najslabšo pičo pa grabila v slast; večina tega, kar se pripoveduje o ,mlade lune' vplivu, je seveda le prazna vera ali pa vraža." (S Cerkljanskega Zapisal. J. Jereb).

 LETOPIS MATICE SLOVENSKE - za leto 1894 v članku J. Navratila -SLOVENSKE NARODNE VRAŽE IN PRAZNE VERE PRIMERJENE DRUGIM SLOVANSKIM IN NESLOVANSKIM-  

USODNA ZNAMENJA PO LJUDEH 

Ako se odpraviš na dolgo pot ali po drugačnem opravilu, ,moraš' najprej srečati možkega; ako je pa prvi človek, katerega srečaš, ženska,, morda celo . . stara baba, imel bodeš nesrečo. (Na Cerkljanskem; zapisal g. J. Jereb.)

USODNA ZNAMENJA PO STVAREH SPLOH 

Cerkljanska vera pa uči tako: Ako ,zvoni' ogenj v peči, vrzi ne koliko kruhovih drobtin v plamen, zmoli tudi očenaš za duše v vicah, in rešena bo duša iz vic. (Zapisal. g. J. Jereb.)

Vir- Soča (09.05.1879, številka 19)

Zaboden zaradi starih zamer

Cerkno 1927

Naš dopisnik iz Gorice nam je povedal, da je v gostilni v Cerknem prišlo do krvavega pretepa. Neki Ivan Lapajne, star 42 let, prebivalec Cerknega, je bil hudo ranjen z nožem. V nekem trenutku sta v gostilno, kjer je bil Lapajne, prispela neki Leopold Sedej, star 28 let, in njegova zaročenka Alojzija Šavli, stara 20 let, in sedla za mizo.

Pomembno je poudariti, da sta imela Sedej in Lapajne stare zamere zaradi poslovnih razlogov, zato je med njima prišlo do začetne izmenjave besed, ki se je nato na Šavlijevo pobudo kmalu spremenile v grenke očitke.

Besede so se kmalu sprevrgle v nasilje. Tekmeca sta se prepirala in pretepala, Sedej pa je že videl, da je igra izgubljena, ker je bil šibkejši od nasprotnika, ko je z bliskovito hitrim gibom iz žepa vzel zložljivi nož in planil na Lapanja ter ga večkrat udaril v roke in prsi. Lapajne se je na srečo izognil udarcem, zato rane niso bile posebej resne. Nekaj ​​gostov, ki so bili prisotni pri pretepu, je posredovalo, da bi razrešili spor, gostilničarjem pa je uspelo razorožiti nasilneža, ki je grozil, da bo udaril vsakogar, ki bi se mu približal.

Za to so izvedeli karabinjerji, ki so se še iste noči odpravili na Sedejev dom in ga aretirali.

Lapajne je bil po oskrbi lokalnega zdravnika odpeljan v bolnišnico. Tudi Šavli je bila aretirana, ker je sprožila pretep.

Vir- Il Piccolo : edizione del mattino 21.4 1927 

Opomba pisca bloga - Ivan Lapajne rojen v Otaležu leta 1884 

Spopad med finančno policijo in tihotapci

 Bevkov vrh 30.7 1927

Vir- 

 Il Piccolo : edizione del mattino 31.7 1927 

Dolina Bevkovega vrha na območju Cerknega je bila danes zjutraj prizorišče pravega spopada med finančno policijo in tihotapci, ki so po prečkanju meje vstopili na naše ozemlje z vrečami na ramenih, naloženimi z blagom.

Dogodek se je zgodil med 1.30 in 2. uro zjutraj. Bili so na straži skupaj s desetnikom Guidom Marignonijem in finančno policijo.

V nekem trenutku je Marignoni iz opazovalnice, zagledal štiri neznance, ki so se približevali, vsak z vrečo na ramenih.

Desetnik je četverico spustil pred svoje skrivališče, da bi jim preprečil umik ob prvem opozorilu. Prišel je iz opazovalnice in jim ukazal, naj si predajo.

Neznanci so poskušali pobegniti, zato je vojak prvi streljal, da bi jih prestrašil. Štirje, ki se sploh niso ustrašili, so se vrgli na tla in z revolverji in puškami streljali na oba stražarja.

Nenadoma je desetnik spoznal, da njegova puška ne deluje več. Nato je spodbudil vojaka, ki je bil poleg njega, naj nadaljuje s streljanjem. V tistem trenutku je desetnika krogla zadela v levo roko, ki mu je oplazila ramo in povzročila precej hudo rano. Medtem so se tihotapci, ki so še vedno streljali, uspeli umakniti  in izginiti.

Marignonija je oskrbel njegov tovariš in ga pospremil v poveljstvo brigade  na nadmorski višini 657 metrov .

Poročnik Armando Molino je na kraj dogodka poslal karabinjerje in miličnike, ki so preiskali hiše, ki so se nahajale približno petdeset korakov od kraja spopada s tihotapci. Ničesar niso odkrili in nihče ni mogel posredovati informacij o štirih.