Poročilo mednarodne begunske organizacije.
Dekličina mama, Katarina Pirih je medtem, ko je živela v Otaležu tik državne meje spoznala pripadnika mejne policije Lino Cogei in z njim živela v izven zakonski skupnosti.
Posledica te zveze sta bila dva otroka. Registrirana sta bila kot nezakonska otroka Katarine Pirih, očetovo ime pa se ni nikoli pojavilo na rojstnem listu.
Deklici sta otroštvo preživeli pri materi in stari materi v Otaležu. Do leta 1941 je z njima v Otaležu živel tudi biološki oče.
Odnos med materjo in očetom teh otrok je bil nekoliko podoben družinskemu življenju, ob dejstvu , da sta se jima rodili dve deklici.
Oče in mati sta očitno razmišljala o poroki, oba pa sta imela pomisleke glede poroke zaradi izjemnih razlik in bolj individualnih razlogov.
Naš stik z očetom nam ni dal možnosti, da bi ugotovili nekatere od teh razlogov.
Informacije, ki smo jih prejeli, smo podali prosto v razpravi o njegovih nenehnih prizadevanjih za ugotovitev očetovstva otrok leta 1941, to pa so uradno potrdili na občini Cerkno.
Tako trdi in dodaja, da postopek ni bil sprožen. Če je to res nima nobenih zakonskih pravic do teh deklet, niti nima pooblastila, da bi jih ponovno vpisal v Italijo.
Ko je začelo veljati premirje z Italijo je mati pobegnila v Gorico in se preselila k prijatelju v mesto. Nemci so zasedli ta del mesta in izvajali sistematične aretacije Slovencev in Jugoslovanov. Mati je bila aretirana in poslana v koncentracijsko taborišče Auschwitz v Nemčiji. Vse poizvedbe domnevnega očeta otrok in iskalnih služb niso dale nobenih rezultatov glede materinega bivališča.
Ko je moški slišal za deportacije matere, je živel v Menzanu v Italiji z materjo in sestro. Oktobra 1943 je odšel v Gorico in otroke pripeljal domov.
Januarja lani pa so jih predali Mednarodni begunski organizaciji (IRO) in premestili v otroški center v Villi Albi.
Za deklici je skrbela babica , dokler slednja ni umrla.
Njun domnevni oče ima globok čut odgovornosti do deklic in se je na vse načine trudil, da bi ju tukaj naselil. Ni mu uspelo. Tudi njegov poskus, da bi jih registriral med stalnim prebivalstvom, ni uspel.
Na vsakem koraku se je srečeval z velikimi težavami.
Za mednarodno begunsko organizacijo (IRO ) je slišal od drugih Slovencev in odšel je v Gorico, da bi deklici postavil pod nadzor te organizacije. Prosi za njihov nadzor in prihodnjo preselitev.
Deklici sta prijazni in poslušni. Poklica svojega domnevnega očeta sta se hitro naučili . Čeprav sta zelo mladi, imata globok čut za dolžnost in željo po delu.
Ker biološkemu očetu ni uspelo pridobiti skrbništva sta bili skrbnici mednarodne begunske organizacije Emilia in Klara , ker je njuna mati umrla , upravičeni do preselitve. Leta 1951 s pomočjo rdečega križa preseljeni na Irsko.
Vir - Vir- Arolsen archives.org
Ni komentarjev:
Objavite komentar