Begunci

Spomini živijo

Tv 15 Naš tovariš 30.3 1989 št.12

Prišlo je leto 1941. Bila je zgodnja pomlad. Sonce je že v marcu ogrelo zemljo, da so kmetje pričeli s pomladanskimi deli; pripravljali so se na setev. Presenetila jih je italijanska vojska, ki je nedaleč od jugoslovanske meje poglabljala že precej zasute strelke jarke, ki jih je italijanska vojska izkopala takoj po prvi svetovni vojni. Kmete so mobilizirali, da so morali s konji voziti municijo iz Cerkna v bližino meje. Vsak dan je bilo več vojske, ki je zasedala položaje. Pred strelske jarke so polagali poljske mine in prebivalstvo obvestili, da smejo hoditi le po cesti in večjih kolovozih.

Prve dni v aprilu so se na celotnem območju Cerkljanskega oglašale patrulje karabinjerjev, ki so prebivalce obveščali, da morajo zapustiti domove. S seboj lahko odnesejo, kar pač upajo odnesti ali odpeljati. V Cerknem, da jih bodo razporedili, kam bodo odšli. Po domovih je zavladala žalost, skrb, jok. Obudil se jim je spomin na žalosten položaj beguncev iz prve svetovne vojne, ko so morali zapustiti svoje domove ob Soči, ki so jim takrat nudili streho. Sedaj to doživljajo sami.

Kaj naj vzamejo s seboj! Kam z živino, hrano in drugo opremo? kaj bo z domačijo. Skrbi jim ni olajšalo niti to, da na jugoslovanski strani ni nobenega vojaštva. Jugoslovanski graničar je mirno patruljiral ob meji. Neka ženska z italijanske strani ga je vprašala, če bo res vojna. Odgovoril ji je, da v njihovi karavli ne vedo ničesar o tem.

Ljudje so se žalostni poslavljali od svojih domov, s seboj so vzeli in odpeljali živino, pustili so drobnico, prašiče in perutnino. Nekaj opreme in živil so v naglici zakopali, drugo so pustili tako kot je bilo. Iz Cerkna, kjer so morali pustiti živino, so jih s tovornjaki odpeljali na postajo Most na Soči, takrat sv. Lucija. Tu so prenočili pod šotori, izpod njih je bilo slišati jok in vzdihovanje.

Drugi dan je vlak drdral od Mosta na Soči proti Gorici. Bil je nabito poln starčkov, žena in otrok, vmes tudi nekaj mlajših, ki so bili vpoklicani v vojsko. Zaskrbljeni možje, objokane žene in otroci. Sedeli so na kupih cul v katere so stlačili, kar jim je bilo pri roki.

Na goriški postaji se je vlak za kratek čas ustavil. Zastopnice Rdečega križa so ponudile žalostnim popotnikom nekaj hrane in pijače. Med množico, ki je sprejela begunce s Cerkljanskega, so bili tudi starejši domačini, ki so ob tem slovesu jokali. Spomin na begunstvo v prvi svetovni vojni, ko so bežali izpod sovražnih granat v begunstvo, je bil še vedno živ oz. še bolj oživel. Minilo je komaj petindvajset let in Primorci že drugič doživljajo begunstvo. Mnogi med temi žalostnimi potniki, ki so danes na tej poti kot so bili oni pred tolikimi leti, so jim takrat nudili streho in delili z njimi vse hudo.

Vlak je zopet zadrdral in piskal naprej čez furlansko nižino, večini nepoznano deželo. Ko ni bilo več slišati grmenja topov, ki jih je vznemirjalo ponoči nekje s Cerkljanskega, od kjer so morali včeraj oditi, so se nekoliko umirili. Odpirale so se jim nove pokrajine, lepše od krajev, kjer so še do včeraj živeli.

Občudovali so lepo in bogato pokrajino, ki je bila že vsa v cvetju. Vendar bi raje ostali doma. Zopet se jim je pokazala skrb na obrazu, vlile so se jim solze. Razen moških še ni bil nihče tako daleč od doma. Misel na dom, na polja, ki bi jih morali obdelovati, je bila bridka. Kdaj se bodo vrnili? Ali bodo njihovi domovi še celi. Ali bo seme ostalo v kaščah? Take misli so se jim pletle v glavah. Spomnili so se na prvo svetovno vojno, ko so morali begunci s Soške fronte ostati pri njih več kot tri leta, spomnili so se na lakoto, ko so zadnja leta vojne jedli le ovsen močnik, ko kruha niso več poznali. Vedeli so, da so takratni begunci dobili svoje domove v ruševinah in od granat razorana polja. Iz razmišljanja jih je zbudil ropot koles in pisk lokomotive. Vlak je drdral čez Padsko nižino proti Toscani, kjer so jih potem namestili po raznih poslopjih in družinah. Nekatere je vlak odpeljal še dalje proti Abruzzi. Prisrčen sprejem domačinov in njih naklonjenost jih je potolažilo. Domačini so jih sprejeli kot prijatelje, čeprav so jim povedali da so sicer italijanski državljani, vendar Slovenci! To je begunce začudilo, saj jih doma prišleki iz notranjosti Italije niso spoštovali, celo prezirali.

Vir- Idrijski razgledi 1992 

Že drugi dan so zvedeli, da so italijanske in nemške čete povsod prekoračile jugoslovansko mejo. Zopet jih je začudilo, ko med domačini ni bilo nobenega navdušenja nad to zmago, predvsem zaradi sodelovanja s Hitlerjevo Nemčijo. Večina je tudi vedela, da to ni njihova zemlja, da onstran te meje ne živijo ne Italijani ne Nemci. Siti so že bili vojne in Mussolinija in njegove vladavine, ki je že pešala. Spoznali so, da je tudi italijansko ljudstvo človeško, ki ne zaničuje drugega in, da želi živeti v miru in sožitju, čeprav je njihov vladar željan vojne in njegovih zmag. Ko so se begunci nekoliko umirili, so pričeli zbirati vtise zadnjih dni. Nestrpno so čakali obvestila, da bi se vrnili domov. Čeprav jim je bilo bivanje v teh krajih prijetno. Pridobili so si tudi prijatelje. Ko so zvedeli, da se bodo vrnili so dobili tudi sporočilo, da njihovi domovi niso v ruševinah. Poslovili so se od novih prijateljev Toskancev, ki so se zelo trudili, da jim je bilo bivanje prijetno.

Čez štirinajst dni so se begunci vračali domov. Zopet je drdral vlak tokrat v drugo smer, proti Gorici in domu.

Čeprav veseli, da se vračajo domov, je bilo snidenje z domačim krajem žalostno. Domovi niso bili porušeni. Toda hlevi so bili prazni, kašče oropane, njive ponekod zorane od topovskih granat. Ni bilo hrane, ne semena in njive so jeseni slabo obrodile. Kratka »vojna« je vendar zahtevala nekaj žrtev. Italijanska topovska granata je padla na skupino svojih vojakov in jih

ubila. Žrtve so bile tudi med civilisti, ki so zašli na poljske mine. 

Ob vrnitvi ni bilo na meji graničarjev, kar je pri obmejnih prebivalcih povzročalo nelagoden občutek, saj so se vsak dan pogovarjali z njimi. Se bolj nelagodno so se počutili, ko so se na meji pojavili nemški stražarji. Teh niso razumeli in z njimi niso iskali stikov, rajši so se umaknili snidenju. Kljub temu nekaj mesecev niso izvajali nobene strogosti na meji. Domačini so lahko obiskovali svojce, sosede in znance z obeh strani meje. Obiski niso bili veseli. To, kar je prizadelo Primorce pred triindvajsetimi leti, so sedaj doživljali Slovenci v bivši Jugoslaviji. Tihotapstva ni bilo več. Na obeh straneh so bile uvedene potrošniške karte, na te se je dobilo le malo živil. Kmetje pa so morali svoje pridelke odvajati v državni sklad, da je vojska lahko živela in se bojevala.

Janez Jeram