Kalvarija Andreja Rejca

Andrej Rejc rojen 2.12 1920 v Otaležu. 

V letih 1927 -1934 obiskoval šolo v rojstnem kraju. Na domačiji treh otrok se je preživljal s kmetijstvom.

Leta 1940 je bil mobiliziran v italijansko vojsko, ki jo je služil do leta 1943.Tri mesece na bojiščih v Afriki .

Po prihodu iz vojske je ostal v Italiji (Torino) in se  zaposlil v tovarni Fiat . Še istega leta se je v Trstu priključil Jugoslovanski vojski v domovini  in ostal v njihovih enotah vse do konca vojne, ko je bil zaradi političnega prepričanja interniran v taborišče Forli-Eboli na severu Italije ,ki je bilo  pod poveljstvom zavezniških sil.

Taborišče v Forlìju je delovalo tri mesece, v njem so se okoli polovice maja 1945 najprej znašli četniki in primorski domobranci, ki so prišli iz Viška oz. Cesene, pozneje še štajerski četniki. Kasneje je bil z ostalimi vojaki porazdeljen po britanskih postojankah v okolici Neaplja, kot stražar.

Aprila 1947 so jih nato zavezniki odpeljali v Nemčijo, v regijo  Vesttfalija v znano zloglasno taborišče za razseljene osebe Munster Lager in Seedorf, kjer je bil najprej zaposlen kot gozdni delavec v  kraju Seedorf in kasneje, kot strojni delavec v tovarni Volkswagen  v mestu Wolfburg .

Leta 1948 Andrej zboli . A kljub bolezni se je z drugimi rojaki vred prijavil za na delo v Veliko Britanijo, kamor je dospel tik pred Božičem leta 1947. Prebiva po različnih hostlih, a kaj kmalu pristane na zdravljenju  v psihiatrični bolnišnici v mestu Fullan od koder ga proti koncu leta 1949 pošljejo nazaj v Nemčijo na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico Ilten v mestu Hannover.....

Vir- Arolsen archives.org

Begunstvo

 

6. aprila 1941 se je vojna začela tudi za civilno prebivalstvo. Tega dne je goriška kvestura objavila Mussolinijev ukaz, ki je veljal za širši obmejni pas. Uvedena je bila policijska ura (od 20h do 5h ), na območja, ki so jih zasedle vojaške enote, je bil dostop civilnemu prebivalstvu prepovedan, za vsako potovanje je bila potrebna prepustnica orožniškega poveljstva. V ukazuje bilo tudi rečeno, da bodo »vsi četniki, ki bi se infiltrirali prek meje, vsi civilisti, ki bi zakrivili sovražna dejanja, sabotažo ali upor, takoj ustreljeni. Istega dne je videmski armadni zbor izdal povelje o popolni evakuaciji prebivalstva s strogo obmejnega ozemlja, kar je doletelo tudi Cerkljansko. Novost je bilo besedilo ukaza, napisano dvojezično. V šepavi slovenščini se je glasilo:

Vir-Idrijski razgledi 1992

Ukaz za Izpraznjenje Po ukazu od višje oblasti, se mora vsa okolica blizu državne meje sprazniti civilnega prebivalstva. Vsak poglavar družine mora najhitreje dospeti do Skupnega Zbirališča, ter mora privedeti seboj vso družino in živino.

Operacije katere se morajo izpolniti

1. Združiti takoj celo družine da se pripravi najhitrejše zapustiti prebivališče.

2. Združiti vso živino jo nakrmiti pred odhodom.

3. Pripraviti vreče in cule katere lahko uzame vsak po svoji možnosti seboj.

4. Vozove, opravo in premičnine se morajo pustiti u enem zaprtem prostoru.

5. Zapustiti prebivališče u teku... ur in dospeti z živino po najkrajši poti do Skupnega Zbirališča... kjer bo vsak poglavar družine obveščen: - kje bo družina stanovala; - kam morajo peljati živino, da bo rekvizirana proti plačilu.

6. V slučaju da je v družini kakšen bolnik katerega se ne mora prenesti, pustiti ga na mestu z enim članom družine, obvestivši CC.RR. m jim izročiti pismene podatke rojstva onih dveh oseb katere ostanejo.

Po navodilih vrhovnega orožniškega poveljstva sta bili za naše območje kot zbirni središči določeni železniški postaji Grahovo za 3600 in Sveta Lucija (Most na Soči) za 2580 ljudi. Z Grahovega naj bi begunci odpotovali v provinco Lucca, z Mosta v provinci Siena in Pisa, vsi torej v pokrajino Toscana.

Na vozovih, le redki z motornimi vozili, ki jih je bilo v Cerknem malo, večinoma peš vse do Mosta na Soči so šli ljudje v begunstvo. Eno no so prespali po kmetijah in senikih v Dolenji Trebuši. S seboj so lahko odnesli le najnujnejše. Vso govejo živino so morali izročiti posebni komisiji, ki jo je ocenila in plačala. Organizacija je močno šepala. Prvo zbirno mesto za živino je bilo v Cerknem, na travniku blizu pokopališča. Do Reke, kjer je bilo glavno zbirališče, so jo iz Cerknega gnali nevešči vojaški orožniki, ki so imeli na skrbi evakuacijo. Tu se je zbirala tudi živina s Šebreljske planote in Otaleža. Še danes se ljudje spominjajo, kako je na travniku ob Idrijci, ograjena z žico, tavala in mukala. Nihče ni zanjo poskrbel, bila je premražena, lačna in žejna, krave ne pomolzene. Nekaj jo je zašlo v reko in potonilo. Prašiče, drobnico, zajce in kokoši so morali kmetje pustiti doma. Italijanski vojaki so si jih ponekod na veliko privoščili. 

Begunci so se, kakor je kdo mogel, zbrali na železniških postajah. Nekateri so potovali po svoje, k sorodnikom ali znancem. Nekaj težkih bolnikov in porodnic so odpeljali v bolnišnice v Gorico. Vse ostale so usmerili, kakor je bilo načrtovano, v Toscano.

Vožnja v natrpanih in umazanih živinskih vagonih je bila zelo naporna, posebno za matere z dojenčki, bolehne in stare. Tako je starejši mož iz Cerknega, po domače Rošp, med vožnjo umrl. Težka pa je bila vožnja predvsem zato, ker ljudje niso vedeli, kaj jih čaka. V olajšanje jim je bilo, da so jim na postajah nudili hrano in pijačo, otrokom mleko - na pogrnjenih mizah. Prihod v Toscano pa jih je prijetno presenetil. Begunce s Cerkljanskega so namestili v hotele termalnih zdravilišč v Montecatini pri Pistoji (prov. Lucca), v Poggibonsi (Siena), Taritta di Siena, druge v samostan Delle Clarisse v San Gimignano, največ pa v zasebne vile v naseljih okoli Pistoje, Siene, Pise, Lucce (npr. Borgo Boggiano) itd. Ljudje so jih lepo sprejeli. V nekaterih družinah so jim tudi kuhali, drugi so se prehranjevali sami. Redno so dobivali denar oz. bone. Na veliko no so jih ponekod prav posebej pogostili.

Že po nekaj dneh so nekateri začeli pomagati kmetom (ki so bili večinoma mezzadri«, tj. koloni - polovičniki) pri okopavanju trte, drugi so se po malem lotevali svoje obrti (krojač, fotograf...), večina pa je »uživala« nepričakovane in nenavadne »počitnice«, ki jih naši ljudje v tistih časih zares niso bili vajeni. Resnici na ljubo so zares uživali le otroci, ki so jim bili novi kraji zanimivi. Odrasle, posebno starejše, so trle velike skrbi: Kako je doma, kaj z živino in drugo imovino, ki so jo vso zapustili na milost in nemilost, ali bo vojna porušila domove, kdaj se bodo vrnili, kaj bo z njimi.,. 

Vir-Idrijski razgledi 1992

Prav ni prijeten ni bil povratek. Ob poti med Trebušo in Reko je vračajoče se begunce pretresel pogled na še vedno tavajoče govedo, na mnoge bolne in umirajoče živali in že razpadajoča trupla. Mnoge je dočakala tudi opustošena domačija. O krajah, ki jih je zagrešilo vojaštvo, so kasneje poročali tudi italijanski orožniki, Orožniška postaja na Grahovem, katere arhiv se je ohranil, je do 3. junija 1941 samo v grahovski občini zabeležila kar dvainpetdeset ropov. V dopisu so poudarili, da je ostalo doma le nekaj nedvomno poštenih domačinov, da so jih torej zakrivili vojaki, predvsem oddelek črnih srajc 38. bataljona Asti, ki je zasedel večji del privatnih hiš. Mnogokje so zagrešili prave vandalizme: polomili so okna m vrata, stresli, pomešali in pomendrali krompir, koruzo, moko po slami, na kateri so spali. Bili pa so tudi primeri, da so kmetje hišo in drobnico izročili v varstvo italijanski posadki ali redkim vojakom slovenskega rodu in so ob povratku dobili hišo nedotaknjeno in živali oskrbljene .

O begunstvu in vzdušju, ki je tiste dni vladalo med slovenskim prebivalstvom in italijanskimi vojaki so ljudje mnogo pripovedovali. Vsi, ki so to doživeli, so si edini, da je med italijanskim vojaštvom vladal nepopisen strah. Zbrani iz vseh pokrajin Italije, preprosti vojaki, kljub vsiljivi fašistični propagandi te vojne gotovo niso občutili kot »svoje«. Spomini na begunstvo pa so žalostni in tudi veseli. Veseli so seveda spomini tistih, ki so bili takrat še mladi, brezskrbni ali še otroci.

Naj navedem pričevanji.

Prof. Tomaž Pavšič: »Iz Otaleža in okolice, vse do Vrščeve, so ljudi napotili proti Sveti Luciji. Odšli so peš ali na vozovih. S seboj so peljali tudi težke bolnike, čeprav je bilo rečeno, da bodo zanje poskrbeli orožniki. Govorili so, da vse to ne bo dolgo trajalo, a so se ljudje begunstva vseeno bali. Še je bil živ spomin na begunce iz prve svetovne vojne, ki so bili dolgo od doma, domačije pa je fronta porušila. Predvsem so se bali, da bi morali tudi sami tako stradati, kot so stradali begunci s soške fronte v taboriščih.

Prizori z živino, ki jo je bilo ogromno, so bili težki, »svetopisemski«, in kmečki ljudje so se strašno zgražali. Eni so se okoristili: kravo, svojo ali tujo, so »prodali« dvakrat, drugi niti svojih niso dobili vseh plačanih, čeprav je italijanska komisija denar za živino delila precej širokogrudno.

 

Za nas otroke je bilo begunstvo velika dogodivščina. Ozračje je bilo čudno, ne panično, toda izjemno razgibano. Konec je bilo prejšnjega življenja, nastale so povsem nove okoliščine. Novice so se razširjale bliskovito. Odrasli so modrovali, primerjali dogodke s prvo svetovno vojno, kritizirali fašizem, večina pa je pričakovala, da bo prišla jugoslovanska vojska. Strahu pred karabinjeri ni bilo, sicer pa so bili le-ti zelo vljudni, z zanimanjem so spraševali naše ljudi, kako se bodo stvari obrnile. Tudi to je bilo novo. Nepozaben vtis je name naredilo to, da so karabinjeri prinesli dvojezično povelje. To je bil vendar uradni akt in prinesli so ga karabinjeri! To nam je pomenilo, da je slovenščina oživljena, da nas morajo upoštevati. Trenutno so nekako izginile tudi socialne razlike. Imovitejši so bili v teh dneh bolj darežljivi.

Na Oblazu smo lahko opazovali premikanje italijanske vojske m štabnih avtomobilov. Vest o umiku Italijanov z meje se je razširila bliskovito. Ljudje so uživali. Čeprav so tak razplet pričakovali, je bila to senzacija. Pripovedovali so o nekem »tenenteju«, ki da je jokal, o obupanih financarjih itd. Dobivali smo časopise (Il Piccolo) m zadnje dni prebrali, da so Italijani okupirali Kranjsko Goro.

Po begunstvu se je življenje le postopoma normaliziralo. Na začetku so bile težave s prehrano. Karabinjeri v Otaležu so nam delili vojaške hlebčke (pagnotte) in konzerve. Občutne škode, razen pokola med kokošmi, na domačijah ni bilo.

« Vinko Kofol (Cerkno); »Lažčani nismo šli v begunstvo, ker nismo prejeli pozivnic. Namesto k nam so jih poslali v Laze. V tistih dneh so z Jelenka streljali proti meji s topovi. Videli smo, kako so se skozi Plužnje in Otalež proti meji premikali vojaki. Čisto tiho so bili... Vsi so se zelo bali Srbov, češ da imajo smrt na kapah. Vojaki so zavzeli položaje ob meji od Bevkovega vrha do Ledin.«

Po povratku, tisti, ki so odšli najdlje, so bili od doma dva tedna, so se rane begunstva še dolgo celile. Med kmeti je prišlo tudi do sporov, saj so nekateri, ki so na skrivaj ostali doma ali so se hitreje vrnili, med preživelo živino izbrali najboljšo, zapoznelim pa je ostala najbolj izčrpana. Le redkokdo je dobil vrnjeno svojo. Na dan so prišle tudi druge nečednosti: ne le italijanski vojaki, tudi nekateri domačini so izkoristili zmešnjavo in marsikaj izmaknili. O pokolu med perjadjo se je govorilo precej glasno, saj je šlo na račun italijanskega vojaštva, šepetaje pa o tem, da je bilo ropanje nekaterih domačij tudi delo ljubih sonarodnjakov.....

  

Vir- Ana Štucin LETO 1941 NA CERKLJANSKEM 

Idrijski razgledi 1992

Begunci

Spomini živijo

Tv 15 Naš tovariš 30.3 1989 št.12

Prišlo je leto 1941. Bila je zgodnja pomlad. Sonce je že v marcu ogrelo zemljo, da so kmetje pričeli s pomladanskimi deli; pripravljali so se na setev. Presenetila jih je italijanska vojska, ki je nedaleč od jugoslovanske meje poglabljala že precej zasute strelke jarke, ki jih je italijanska vojska izkopala takoj po prvi svetovni vojni. Kmete so mobilizirali, da so morali s konji voziti municijo iz Cerkna v bližino meje. Vsak dan je bilo več vojske, ki je zasedala položaje. Pred strelske jarke so polagali poljske mine in prebivalstvo obvestili, da smejo hoditi le po cesti in večjih kolovozih.

Prve dni v aprilu so se na celotnem območju Cerkljanskega oglašale patrulje karabinjerjev, ki so prebivalce obveščali, da morajo zapustiti domove. S seboj lahko odnesejo, kar pač upajo odnesti ali odpeljati. V Cerknem, da jih bodo razporedili, kam bodo odšli. Po domovih je zavladala žalost, skrb, jok. Obudil se jim je spomin na žalosten položaj beguncev iz prve svetovne vojne, ko so morali zapustiti svoje domove ob Soči, ki so jim takrat nudili streho. Sedaj to doživljajo sami.

Kaj naj vzamejo s seboj! Kam z živino, hrano in drugo opremo? kaj bo z domačijo. Skrbi jim ni olajšalo niti to, da na jugoslovanski strani ni nobenega vojaštva. Jugoslovanski graničar je mirno patruljiral ob meji. Neka ženska z italijanske strani ga je vprašala, če bo res vojna. Odgovoril ji je, da v njihovi karavli ne vedo ničesar o tem.

Ljudje so se žalostni poslavljali od svojih domov, s seboj so vzeli in odpeljali živino, pustili so drobnico, prašiče in perutnino. Nekaj opreme in živil so v naglici zakopali, drugo so pustili tako kot je bilo. Iz Cerkna, kjer so morali pustiti živino, so jih s tovornjaki odpeljali na postajo Most na Soči, takrat sv. Lucija. Tu so prenočili pod šotori, izpod njih je bilo slišati jok in vzdihovanje.

Drugi dan je vlak drdral od Mosta na Soči proti Gorici. Bil je nabito poln starčkov, žena in otrok, vmes tudi nekaj mlajših, ki so bili vpoklicani v vojsko. Zaskrbljeni možje, objokane žene in otroci. Sedeli so na kupih cul v katere so stlačili, kar jim je bilo pri roki.

Na goriški postaji se je vlak za kratek čas ustavil. Zastopnice Rdečega križa so ponudile žalostnim popotnikom nekaj hrane in pijače. Med množico, ki je sprejela begunce s Cerkljanskega, so bili tudi starejši domačini, ki so ob tem slovesu jokali. Spomin na begunstvo v prvi svetovni vojni, ko so bežali izpod sovražnih granat v begunstvo, je bil še vedno živ oz. še bolj oživel. Minilo je komaj petindvajset let in Primorci že drugič doživljajo begunstvo. Mnogi med temi žalostnimi potniki, ki so danes na tej poti kot so bili oni pred tolikimi leti, so jim takrat nudili streho in delili z njimi vse hudo.

Vlak je zopet zadrdral in piskal naprej čez furlansko nižino, večini nepoznano deželo. Ko ni bilo več slišati grmenja topov, ki jih je vznemirjalo ponoči nekje s Cerkljanskega, od kjer so morali včeraj oditi, so se nekoliko umirili. Odpirale so se jim nove pokrajine, lepše od krajev, kjer so še do včeraj živeli.

Občudovali so lepo in bogato pokrajino, ki je bila že vsa v cvetju. Vendar bi raje ostali doma. Zopet se jim je pokazala skrb na obrazu, vlile so se jim solze. Razen moških še ni bil nihče tako daleč od doma. Misel na dom, na polja, ki bi jih morali obdelovati, je bila bridka. Kdaj se bodo vrnili? Ali bodo njihovi domovi še celi. Ali bo seme ostalo v kaščah? Take misli so se jim pletle v glavah. Spomnili so se na prvo svetovno vojno, ko so morali begunci s Soške fronte ostati pri njih več kot tri leta, spomnili so se na lakoto, ko so zadnja leta vojne jedli le ovsen močnik, ko kruha niso več poznali. Vedeli so, da so takratni begunci dobili svoje domove v ruševinah in od granat razorana polja. Iz razmišljanja jih je zbudil ropot koles in pisk lokomotive. Vlak je drdral čez Padsko nižino proti Toscani, kjer so jih potem namestili po raznih poslopjih in družinah. Nekatere je vlak odpeljal še dalje proti Abruzzi. Prisrčen sprejem domačinov in njih naklonjenost jih je potolažilo. Domačini so jih sprejeli kot prijatelje, čeprav so jim povedali da so sicer italijanski državljani, vendar Slovenci! To je begunce začudilo, saj jih doma prišleki iz notranjosti Italije niso spoštovali, celo prezirali.

Vir- Idrijski razgledi 1992 

Že drugi dan so zvedeli, da so italijanske in nemške čete povsod prekoračile jugoslovansko mejo. Zopet jih je začudilo, ko med domačini ni bilo nobenega navdušenja nad to zmago, predvsem zaradi sodelovanja s Hitlerjevo Nemčijo. Večina je tudi vedela, da to ni njihova zemlja, da onstran te meje ne živijo ne Italijani ne Nemci. Siti so že bili vojne in Mussolinija in njegove vladavine, ki je že pešala. Spoznali so, da je tudi italijansko ljudstvo človeško, ki ne zaničuje drugega in, da želi živeti v miru in sožitju, čeprav je njihov vladar željan vojne in njegovih zmag. Ko so se begunci nekoliko umirili, so pričeli zbirati vtise zadnjih dni. Nestrpno so čakali obvestila, da bi se vrnili domov. Čeprav jim je bilo bivanje v teh krajih prijetno. Pridobili so si tudi prijatelje. Ko so zvedeli, da se bodo vrnili so dobili tudi sporočilo, da njihovi domovi niso v ruševinah. Poslovili so se od novih prijateljev Toskancev, ki so se zelo trudili, da jim je bilo bivanje prijetno.

Čez štirinajst dni so se begunci vračali domov. Zopet je drdral vlak tokrat v drugo smer, proti Gorici in domu.

Čeprav veseli, da se vračajo domov, je bilo snidenje z domačim krajem žalostno. Domovi niso bili porušeni. Toda hlevi so bili prazni, kašče oropane, njive ponekod zorane od topovskih granat. Ni bilo hrane, ne semena in njive so jeseni slabo obrodile. Kratka »vojna« je vendar zahtevala nekaj žrtev. Italijanska topovska granata je padla na skupino svojih vojakov in jih

ubila. Žrtve so bile tudi med civilisti, ki so zašli na poljske mine. 

Ob vrnitvi ni bilo na meji graničarjev, kar je pri obmejnih prebivalcih povzročalo nelagoden občutek, saj so se vsak dan pogovarjali z njimi. Se bolj nelagodno so se počutili, ko so se na meji pojavili nemški stražarji. Teh niso razumeli in z njimi niso iskali stikov, rajši so se umaknili snidenju. Kljub temu nekaj mesecev niso izvajali nobene strogosti na meji. Domačini so lahko obiskovali svojce, sosede in znance z obeh strani meje. Obiski niso bili veseli. To, kar je prizadelo Primorce pred triindvajsetimi leti, so sedaj doživljali Slovenci v bivši Jugoslaviji. Tihotapstva ni bilo več. Na obeh straneh so bile uvedene potrošniške karte, na te se je dobilo le malo živil. Kmetje pa so morali svoje pridelke odvajati v državni sklad, da je vojska lahko živela in se bojevala.

Janez Jeram