Tuljo

Italijanski vojak brigade finančnih straž Tullio Selatto se spominja vojnih dni ,ki jih je preživel v  Otaležu .

Malo pred Božičem leta 1942 nas je nekega jutra pot vodila od Tolmina po dolini Idrijce navzgor do Želina ,kjer se je oddelek fašistične obmejne milice (MVSN) napotil v Cerkno ,medtem ko je naša brigada finančnih straž (GAF) podaljšala pot naprej in je po dolgem maršu prispela v Otalež v naše novo bivališče policijskih akcij, ki smo jim bili dodeljeni. Otalež je bila pomembna vasica s svojo mogočno cerkvijo ter majhno, s cvetjem okrašeno vojašnico na začetku vasi. 

V vasi je deloval manjši oddelek fašistične obmejne milice , v vojašnici in v Jaznah pa brigada finančnih straž. Nekaj ​​pehot GAF nam je povedalo nekaj neprijetnih zgodb o upornikih v teh vaseh ob stari meji.

V vojašnici v smo se lepo namestili, seveda skladno s tem, da smo bili na območju sovražnega delovanja. Partizanske enote so bile vse številčnejše. Toda biti v zaprtih prostorih, jesti toplo hrano dvakrat na dan, temeljito umiti so bile že stvari, ob katerih se je vsakomur, ki jih je primerjal z življenjem v Albaniji in Rusiji, zavrtelo v glavi.

Vojna proti partizanom je čudna vojna: narejena je iz ugodnosti, dokler trajajo, nato pa nas nenadoma alarm prisili, da zavzamemo goro in jo prebrskamo, kolikor se da, v iskanju sovražnika, ki ne nosi uniforme, ki potrpežljivo in divje čaka v zasedi, ki se spremeni v pastirja, kmeta, žensko.

Čez nekaj dni sem dobil nalogo, da spremljam manjši vod karabinjerjev po sosednji vaseh v iskanju nabornikov na vojaško obveznost. Seveda se je na poziv odzvalo zelo malo nabornikov .Večina se je pridružila uporniškim partizanskim enotam. Vojaške obveznike je bilo treba izslediti v njihovih domovih in odpeljati, če je bilo treba tudi s silo v Cerkno. 

Odpravili smo se ob prvem svitu in se počasi vzpenjali po strmih poteh, ki obkrožajo goro Bevkov vrh. Po uri hoje smo naleteli na prvo hišo. Narednik karabinjerjev je mirno nadaljeval z branjem obvestila: sovražne oči so bile uprte v nas in počutil sem se resnično boleče, ko sem spoznal protiitalijansko naravo teh ljudi. Ni se mi zdelo mogoče, da so to naše meje in da tam živijo ljudje, ki sovražijo našo zastavo, našo vojsko, celo naše alpske čete! Prosil sem žensko za vodo: prišla je na zasneženo teraso; ko se je vrnila s težkim vedrom, ji je šel alpski vojak pomagat: odgovarjala mu je osorno in mrmrala slovenske besede. Posredoval sem in poudaril, da je bil vojak prijazen in da ga je treba ceniti in spoštovati. Pogledala me je polna sovraštva in bila malo bolj vljudna, ker je razumela, da se zagotovo ne šalim!

Nadaljevali smo pot. Pri drugi in tretji hiši ni bilo sledu o moških: raje so se prijavili v uporniške partizanske enote. Pri četrti kmečki hiši nam je nasproti nasmejan stopil mladenič: poslušal je policista, še vedno nasmejan si je oblekel jakno in nam pripravljen slediti. Bili smo daleč od Otaleža in korakali smo s široko odprtimi očmi; vstopili smo v gost gozd: karabinjerji so bili nervozni in so rekli, da je v tistem gozdu pred meseci enota GAF padla v zasedo in utrpela kar nekaj žrtev.

Tiho smo stopali po trdem snegu. Nenadoma je v daljavi odjeknil strel: krogla je žvižgala med drevesi in cepila suhe veje. Po nekaj minutnem  postanku smo se odpravili  naprej. O partizanih ne duha ne sluha. 

Končno se je gozd začel redčiti in prišli smo na greben nad dolino, ki je že bila zavita v prve večerne sence. Previdno smo se spustili v vas Lazec in skozi Plužnje v kasarno prispeli v gluhi noči. Mladenič, ki smo ga zaposlili, me je pozdravil. Njegov nasmeh v medli svetlobi stražarnice me je prevzel s svojo sladkostjo. Potrepljal sem ga po rami in mu zaželel veliko sreče. S pogledom sem mu sledil, ko je v spremstvu karabinjerjev izginil v temo.
 

Nekaj ​​časa se uporniki niso pojavili: po nekaj občasnih akcijah z nekaj streli so ugotovili, da z alpskimi četami nimajo veliko opraviti, in so se držali distance. Nekega jutra, dopoldne na veliko soboto, smo se odpravili na krajši ogled sosednje vasi Lazec. Zvonik vaške cerkve je zazvonil običajno znamenje; ki smo ga bili deležni že večkrat ob prihodu v vas.. Nikoli nam ni uspelo odkriti avtorja tega zvonjenja in na koncu smo se sprijaznili in navadili.

Nenadoma smo zaslišali nenaden, močan rafal iz mitraljeza, nato pa je po nasprotnem pobočju proti Cerkljanskemu vrhu šla skupina upornikov, ki so jo zasledovale alpske čete. Nemočno smo gledali, kako so uporniki bežali, padali in spet vstajali, lovili so jih alpski vojaki. Glede na razdaljo niso mogli streljati  in ni bilo strahu, da bi zadeli naše .Po zeleni dolini so odmevale eksplozije ročnih granat. Videli smo, kako so se uporniki odšli v  gozd; naši možje so se ustavili. Poročnik , ki je poveljeval zasledovalcem, se je vrnil; bil je zadihan in je vztrajal, da nadaljuje lov. Zbrali smo se, nihče ni manjkal, nihče ni bil poškodovan, le nekaj prask na kom. S hitrim korakom smo nadaljevali pohod po poti, ki so jo ubrali uporniki: o njih ni bilo sledu, samo razni madeži krvi po kamnih in travi, nekaj cunj in veliko partizanskega gradiva je označevalo pot umika. Pri prvih drevesih smo se ustavili, ker smo ocenili, da ni smiselno nadaljevati lovljenja. 

Malo po malo je zarja pobelila nebo in zacvetel je čudovit dan: Od tod zgoraj se nam je odprla Idrijska dolina pod soncem zgodnje pomladi: zamolkli zvok zvonov Otaležke cerkve se je dvignil do nas, da bi oznanil, da je Kristus vstal! 

Od tistega dne naprej so se uporniki vse bolj zgostili po vaseh in vedno je bilo treba imeti odprte oči! Občasno smo ujeli koga, ki je bil, če že ne borec, vsaj kurir ali obveščevalec upornikov. Najboljši rezultati so bili, če so v majhne gorske vasice prispeli ob zori in takrat so mladi in sposobni moški kar skočili iz svojih hiš!

Nekdo je hotel pobegniti, naši alpinci so ga takoj dosegli in ga zgrabili za ovratnik; nekateri so se celo branili z orožjem, a le nekaj udarcev, nato pa so se predali z dvignjenimi rokami; Imeli smo ukaz, da vsakogar, ki se bo upiral s silo, ustrelimo na mestu, a nikomur od nas ni prišlo na misel, da bi to storil. Sami alpski vojaki so – ko so videli ženske s solzami v očeh – na koncu postali čustveni, a kljub temu uporniki zagotovo niso pokazali nič človečnosti! Vendar nismo imeli srca, da bi bili okrutni in hladni do naših ujetnikov in smo jim poskušali dati vedeti, da nikogar ne sovražimo in da želimo le, da nas pustijo pri miru, da stražimo kraje, kamor smo bili namenjeni, ne da bi bili nenehno predmet zased.

V drugi polovici avgusta so me poslali s 30 možmi, v bližino Cerkljanskega vrha, oddaljenega več kot uro hoda s pogledom na staro mejo. Dnevi so minevali počasi in monotono: dolge zasede z upanjem, da bodo presenetili mimoidočo sovražno enoto, a zaman. Le ponoči nas je vznemirilo nekaj strelov, uporniki so postajali nervozni in praznili nabojnike, da bi si dali pogum. Dolge, neskončne ure smo preživeli zravnani v travi, za skalami, v veliki tišini gore. Vrnili smo se utrujeni, mokri od nočne rose in novica, ki je zjutraj tekla po telefonski žici, je bila vedno ista: Nič novega.

V tem mesecu so se neprekinjeno vrstile nevihte. Od zgoraj smo bili priča nenavadnemu spektaklu strele, ki se je, zasledujoč najbolj fantastične bliske v zraku, razelektrila na skednje v dolini in jih zažgala. Še posebej silovito neurje nas je presenetilo v mraku: nalivi dežja in električni razelektritve so si sledili brez prekinitve. Vzpenjal sem se po stezi proti bunkerju, ko me je zaslepil blisk in sem poskočil in padel zaradi gromovega poka: strela je zdrobila jelko nekaj metrov od mene in se prasketajoče razbežala, cik-cak po poti. Ko sem vstal, me je soborec, ki je prihitel, začudeno gledal in pomagal odstraniti blato z mene! Razmišljal sem : kakšno delo bi strela opravila, če bi me uspela zadeti!

Nekaj ​​dni pozneje, bilo je v začetku septembra, so imele naše enote spopad z uporniki v gorah nasproti mojega položaja. Minometi so začeli delovati in uporniki so se začeli umikati. Z vrha sem spremljal celotno dogajanje. Naš kapetan je dejal, da se je počutil kot na tribuni. Imel je prav ! Zoprno nam je bilo, da moramo nemočno stati in opazovati, drugega pa nismo mogli in nismo smeli: poskusili smo le z nekaj rafali težke Brede, a razdalja je bila velika. Skozi daljnogled sem enega za drugim videl može, ki so prihajali in odhajali: Našega poveljnika sem lahko ločil po njegovi velikosti in klobuku; plazil se je previdno, da bi od zadaj napadel sovražno skupino; Končno sem videl, kako se je dvignil ,da bi vrgel bombe. Takrat je močno počilo in padel je kot pokošen pod streli partizanov . S prestreljenim srcem in s svojo krvjo je namočil tujo zemljo , ki mu je bila tako kruto namenjena za zadnje počivališče.

Videl sem, kako se mu je majhna skupina upornikov približala a kmalu odšla  in se še naprej borila po kamnitem pobočju gore, na polovici hriba a se kaj hitro umaknila v dolino. Zvečerilo se je in bojni hrup se je umaknil žvrgolenju čričkov in globok mir se je razširil po gori. Z nekaj ranjenimi vojaki smo se spustili v vojašnico v Otalež kjer sem nervozno  zavrtel ročico telefona in poročal v Cerkno o naših izgubah in  smrti našega poveljnika.

Novica o  kapitulaciji Italije 9.septembra je prišla nenadoma, v vsej svoji ostri realnosti; nekateri so bili tega veseli, a večina alpskih vojakov je – čeprav so imeli nasprotne ideje od fašistov – razumela, da gre za novo rano domovini. Zaskrbljen zase in za svoje ljudi je naš novi poveljnik še isti dan izdal povelje za umik iz Otaleža.