Misli nekega hribovca

 Otalež 1890

Res mora srce boleti vsakega izobraženega človeka, ki vidi mej našimi hribovci še tako gosto mejo nevednosti, tako malo napredka in neobraženja. In vendar je narava tako bogato obrodila z duševnimi zmožnostmi in darovi prebivalce Cerkljanskih hribov, ki so podedovali od slovenske hribovske matere poštenost in odkritosrčnost a žali bog, nij jim dana priložnost svoj bistri um razvijati v korist in napredek občnosti in svoj dobiček ,ampak njihov naravni bistri um ali peša in se s časom gubi ali pa se razvija na drugo, slabo stran. Radi tega se puste slepiti s priliznjenimi besedami in hinavskim obnašanjem kakih kukavic, ki že uro daleč snamejo klobuk, kadar se jim približuje kaka „kapa" Pa kako prožni ali elastični so taki »klečeplazi* pred visokimi gospodi, dasi so sicer okorni in neotesani.

Po drugih krajih na primer po Vipavskem šole veselo napredujejo a po Tolminskem so še zelo zanemarjene , še bolj pa po Cerkljanskem. Mesto napredka opazuje se rakov pot in redki so kot bele vrane oni , ki so spoznali korist vednosti in omike. V dokaz temu naj mi bo dovoljeno omeniti ,da je bilo v Otaležkih vaseh z malo več kot 1000 prebivalci pred 1890 letom pet učencev v šoli v Gorici in Ljubljani.

Ko je 1867 leta bil v Gorici ustvarjen institut enoletnih prostovoljcev, brž so morali ukažejni fantiči zapustiti mesto , šole in bukve in iti koze in krave past, ker nevedni oče nij imel več upanja ,da bi bil njegov sin kedaj " dominus vobiskum." Rekel je "Za soldata vže dosti zna, če ne more postati fajmošter, naj gre koze past."

Koliko bolje bi dalje lahko tukaj ljudje živel , ko bi znali umno svoja polja obdelovati , ko bi znali prednost narave si v korist obračati.

Pripravnih kmetijskih strojev nimamo, s katerimi bi si mogli pomagati. Kako bi pač dobro ali bolje bilo, ko bi kmetijska družba, mesto deliti štipendije in nagrade, poskerbela s tem denarjem za razširenje dobrih praktičnih strojev po deželi  je kmetijstvo pri nas še na jako nizki stopinji. Vrednost gnoja ne vedo naši poljedelci čisto nič ceniti; priča temu, da ga mnogi pred zimo na polje zvažajo in celo še po njivah potrosijo, ne vedoč, da tam svoje najbolješe moči izpuhti. In ko bi jih hotel v tem podučiti naše kmete, smijali bi se mi, Vendar nadejamo se, da nekoristna škodljiva navada se vendar sčasoma opusti, če nam le take neprijetne pomladi ne bodo kalile veselja do poljedelstva.

Kako naj se v resnici posestnik ohrani pri ogromnih davkih, slabih letinah in drugih nezgodah, ako vrh tega še sam brez potrebe trati in zapravlja? Posebno je obžalovati, da se je med preproste, tudi nepremožne kmete vrinilo mnogo napak. Nekateri gospodarji in gospodinje prodajo ceno dobre domače pridelke, da potrosijo potem denar za ptuje slabo in drago blago. Med tem ko zameta sladkoustna in nečimurna gospodinja novce za kavo in za brže pajčevini nego tkanini podobno obleko (kar jej skrivaj prinašajo zvite kraške prekupčevalke), zapravlja dostikrat mož po krčmah; polje in hlev pa in sploh celo gospodarstvo je tako zanemarjeno, da se Bogu usmili. Tako prihajajo pogostoma najboljšo hiše v nič.

Mnogo se  sosebno zadnji čas govori in piše o žganje pivstvu. Deželni zbori, kakor tudi državni zbor skušajo izdati ostre postave, da bi se kolikor mogoče, temu v okom prišlo. Povišal se je koncem lanskega leta davek na žganje; ali s tem je vendar še bore malo pomagano. Krivo je po mojem mnenji, da se kmetom in  sploh vsakemu dovoljuje kuhati žganje; če tudi sadno ; žganje ni tako škodljivo, kakor tako imenovana „paIjenka" ali geruš, a vendar je škodljivo. Ker je naše  ljudstvo žalibog že preveč nagnjeno tej strupeni pijači, je posebno to najhuje, da puščajo premočno žganje; slišal sem namreč ljudi, ki trdijo, da manj od 24 % je le voda. Pa tudi ne poznajo mere ter se v istini liki kot z vodo zalivajo s tem strupom. Se ve, da tudi če spije le nekoliko te „božje kapljice", kakor jo imenujejo, so hitro, ob pamet, kakor bi ga po glavi vdaril .Na jesen, ko jo obilo sadja, misli vsak, kako bi ga najbolje razpečal; tedaj komaj začne teči žganje, hitra pokušajo, če bode vredno piti; pridejo domači, sosedje, na to cela vas ter pokušajo, dokler ne steče, in to od prvega do zadnjega. 

Letos, ko je bilo pri nas obilo sadja, ima vsaka hiša doma žganje, in to je ugodno posebno „vasovalcem* in, kjer ga še kaj ostane, pustni čas tudi „kolednikom". Pride par škripačev v vas in ti obirajo od jedne hiše do druge; mislim, da bi bil vže čas, da bi se tudi tej stari grdi razvadi v okom prišlo; slednjič se ustavijo, kjer jim je bolj ugodno. Tu se zbere ves mladi svet ter pleše noč in dan, vmes pa teče žganje, na zadnje pride do pretepa, tako da marsikdaj odnese kdo krvavo glavo domu, če ga morejo še nesti noge. Žalibog Imamo to zimo že več tacih slučajev.

Pri vsem tem pa ni prešlo ljudem veselje do ženitve; ženinov imamo mnogo mladih in starih, ali skoro vsakemu kaj nagaja. Zgodi se, da je uže vse pripravljeno za poroko, pa pride nenadoma kaj vmes in vse zruši za nekoliko časa. Do zdaj je bila navada, da če je bil ženin, ali če je bila nevesta kake tri mesece zvunaj krstne tare ni trebalo iz dotične fare nič druzega prinesti, kot krstno pismo in vse je bilo v redu, naj je bil dotičnik polnoleten ali ne.
Letos pa se morajo maloletni vsled neke nove naredbe tudi v rojstni fari oklicavati, kar je spravilo nekatere v sitne zadrege, posebno ker so to naredbo prepozno zvedeli. Želeti bi bilo, da bi se o takih važnih novostih ljudstvo podučilo, da si vsak, kedor misli na ženitev, vse o pravem času preskrbi in si tako prihrani nepotrebna pota, nadležnosti in stroške, katerih je uže tako obilno; kaj bi rekel, nekateri zaženijo toliko, da jim potem ne ostaja za življenje.

Dominus vobiskum