Pred sedemdesetimi leti, ko je območje Cerkljanskega raziskovala skupina sodelavcev Slovenskega etnografskega muzeja, tako imenovana Orlova terenska ekipa, pa je bilo tod še precej slamnatih streh in tudi izročilo o kritju s slamo je bilo še zelo živo. O tem pričajo fotografije tamkajšnjih stavb, risbe streharskega orodja in ustno izročilo, ki ga je zapisala Fanči Šarf pri raziskovanju ljudskega stavbarstva in notranje opreme. Konstrukcijo ostrešja in postopke izdelave slamnate strehe ji je dokaj podrobno opisal devetinsedemdesetletni Janez Čerin pri Rošpu v Otaležu 47, čigar pripoved povzemam v nadaljevanju.
Strehe so bile nekoč vse slamnate. Držale so približno trideset let. Morale so biti strme, ker nanje sneg primrzne. Za ostrešje, po domače rušt, so uporabljali smrekov ali jelov les, ki so ga obtesali s cimrakami kar v meji, v gozdu. Slamnata streha sloni na šperovcih, ki so na sredi oprti na dva podolžna glajta, ob kapu v spodnjem delu pa na dve podstrešni. Na vsaki strani strehe je torej vzporedno s strešnim slemenom po en glajt in po ena podstrešna. Glajt podpirajo pokončni stebri, ki so z njim zvezani s panti ali veznicami. Stebri in podstrešne stojijo oziroma ležijo na tramovih, prečno položenih na stranska zida. Tem tramom pravijo blazine ali veznice. Rušt so nekdaj zvezali z lesenimi cveki, ki so jih napravljali pozimi. Najboljši so bili trepetlikovi. Za vrtanje lukenj so imeli poseben sveder latnik.
Ko so začeli pokrivati streho, so najprej na šperovce pritrdili podolžne vodoravne prekle ali late. Temu delu so rekli, da latajo ali preklajo. Potem je prišla vrsto slama. Najboljša je bila pšenična slama, le za tako imenovani »strop« na vrhu strehe, kjer slamo ukrivijo čez vrh in pribijejo z dvema podolžnima latama stropnicama, je bila boljša ržena slama, ker je daljša od pšenične.
Strehar je najprej, še na tleh, navezal čepke, snopiče slame – vsakega je na sredi zvezal kar s slamo. Te čepke je nad trikotnima zatrepoma privezal na prekle, pribite na konce vodoravnih prekel. Na razdalji od ene do druge vodoravne prekle so prišli po štirje čepki. Po starem so jih povezali s srobotom, po novem pa z dratom. Tej strešni obrobi se reče perot.
Ko je bila perot narejena, je strehar začel pokladat slamo. S pokladanjem slame je začel spodaj na enem koncu in nadaljeval po vsej dolžini strehe. Pri tem delu je stal in se pomikal po lati odrǝnci, privezani za vrh strehe. Vsako red slame je pritisnil na preklo z drobnejšo preklo pǝrtiskavǝnco, to pa privezal na preklo z vrbovo trto. Pri tem delu si je pomagal s streharskim kolom in plohom, s katerim je uglihaval slamo. Ko je naredil dve »poti«, se je povzpel višje. V ta namen je imel železno kluko, ki jo je zapel za višjo preklo in stopil nanjo, da je odrǝnco lahko preložil višje. Na vrhu strehe je na koncu »stropa« naredil še pušǝl, da ga ne bi razkopaval veter.
Vir -
Slovenski etnografski muzej
Fanči Šarf ,Ljudsko stavbarstvo, Teren 11 ,1954-Cerkno, terenski zvezek št.7.strani. 10-13,16-17,42
Ni komentarjev:
Objavite komentar