O nekdanjih poteh

Kraji Otaležke davčne občine so bili zadnji v Goriško – Gradiščanski grofiji na desnem bregu Idrijce. Deželna meja s Kranjsko je potekala po grebenu od Bevkovega vrha proti Likarju (še pred Sivko) ter se tam spustila proti Gostiši ob Idrijci (tako, da je bila Grda grapa v celoti del Goriške). 

Stara pot (ne cesta) je potekala od Pluženj proti Otaležu, kjer je brez spusta prečila Mrtvaško grapo in se blago spuščala proti dolini. Glavno cesto proti Idriji je dosegla šele v zaselku Vrščev – Golob, kjer je most za Masore. Takšna pot je narisana tudi na Franciscejskem katastru iz 1828, torej v času po Napoleonovih vojnah in Ilirskih provincah.

Plužnje na Franciscejskem katastru iz leta 1828

Poti so bile zgolj strme slabe ozke gozdne poti , večinoma le steze za pešce , s težavo se je ponekod vendarle dalo peljati do omenjenih vasi z lahkimi vozovi .Tovore so večinoma prenašali tovorni konji.

Prvo vozno cesto (kolovoz) so dobile Plužnje, in sicer od Vodnika (kjer je most preko Idrijce) preko Na Protju. Ta kolovoz je nastal nekje v obdobju 1850 – 1880 in je izpričan na tretjem vojaškem kartografskem popisu. Kolovoza, ki bi vodil z Otaleža in Jazen proti Idriji tako ni bilo vse do pričetka 20. stoletja.

Gorenje Jazne opis poti
Vir- Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 zvezek 3

Na Franciscejskem katastru iz 1828 sta iz Lazca vodili dve poti in sicer skozi Zaklanec v Cerkljanski vrh in skozi Urmajnik na Stražo. Poti iz Lazca v Plužnje ni bilo. Cesta iz Lazca skozi Plužnje do Idrijske ceste je bila zgrajena šele po letu 1883.

Kolovoz Otalež – Travnik je nastal med leti 1887 in 1910, najverjetneje okoli 1900 – 1905. To je bilo obdobje intenzivne širitve in posodobitve cestnega omrežja tako na Goriškem kot na Kranjskem.

Poleg tega, da je nove ceste povezale posamezne domačije, so omogočile predvsem hitrejši dostop do Idrije, saj je dosti prebivalcev delalo v rudniku Idrija in so vsakodnevno hodili na delo.

Današnji cesti Mlake (glavna cesta pri Straži) - Plužnje – Otalež – Jazne -  in pomožna cesta Golob – Kačnik – Jazne sta bili zgrajeni leta 1936 oziroma 1939/40.

Kako so delali slamnate strehe

Pred sedemdesetimi leti, ko je območje Cerkljanskega raziskovala skupina sodelavcev Slovenskega etnografskega muzeja, tako imenovana Orlova terenska ekipa, pa je bilo tod še precej slamnatih streh in tudi izročilo o kritju s slamo je bilo še zelo živo. O tem pričajo fotografije tamkajšnjih stavb, risbe streharskega orodja in ustno izročilo, ki ga je zapisala Fanči Šarf pri raziskovanju ljudskega stavbarstva in notranje opreme. Konstrukcijo ostrešja in postopke izdelave slamnate strehe ji je dokaj podrobno opisal devetinsedemdesetletni Janez Čerin pri Rošpu v Otaležu 47, čigar pripoved povzemam v nadaljevanju.

Strehe so bile nekoč vse slamnate. Držale so približno trideset let. Morale so biti strme, ker nanje sneg primrzne. Za ostrešje, po domače rušt, so uporabljali smrekov ali jelov les, ki so ga obtesali s cimrakami kar v meji, v gozdu. Slamnata streha sloni na šperovcih, ki so na sredi oprti na dva podolžna glajta, ob kapu v spodnjem delu pa na dve podstrešni. Na vsaki strani strehe je torej vzporedno s strešnim slemenom po en glajt in po ena podstrešna. Glajt podpirajo pokončni stebri, ki so z njim zvezani s panti ali veznicami. Stebri in podstrešne stojijo oziroma ležijo na tramovih, prečno položenih na stranska zida. Tem tramom pravijo blazine ali veznice. Rušt so nekdaj zvezali z lesenimi cveki, ki so jih napravljali pozimi. Najboljši so bili trepetlikovi. Za vrtanje lukenj so imeli poseben sveder latnik.

Ko so začeli pokrivati streho, so najprej na šperovce pritrdili podolžne vodoravne prekle ali late. Temu delu so rekli, da latajo ali preklajo. Potem je prišla vrsto slama. Najboljša je bila pšenična slama, le za tako imenovani »strop« na vrhu strehe, kjer slamo ukrivijo čez vrh in pribijejo z dvema podolžnima latama stropnicama, je bila boljša ržena slama, ker je daljša od pšenične.

Strehar je najprej, še na tleh, navezal čepke, snopiče slame – vsakega je na sredi zvezal kar s slamo. Te čepke je nad trikotnima zatrepoma privezal na prekle, pribite na konce vodoravnih prekel. Na razdalji od ene do druge vodoravne prekle so prišli po štirje čepki. Po starem so jih povezali s srobotom, po novem pa z dratom. Tej strešni obrobi se reče perot.

Ko je bila perot narejena, je strehar začel pokladat slamo. S pokladanjem slame je začel spodaj na enem koncu in nadaljeval po vsej dolžini strehe. Pri tem delu je stal in se pomikal po lati odrǝnci, privezani za vrh strehe. Vsako red slame je pritisnil na preklo z drobnejšo preklo pǝrtiskavǝnco, to pa privezal na preklo z vrbovo trto. Pri tem delu si je pomagal s streharskim kolom in plohom, s katerim je uglihaval slamo. Ko je naredil dve »poti«, se je povzpel višje. V ta namen je imel železno kluko, ki jo je zapel za višjo preklo in stopil nanjo, da je odrǝnco lahko preložil višje. Na vrhu strehe je na koncu »stropa« naredil še pušǝl, da ga ne bi razkopaval veter.

Vir -

Slovenski etnografski muzej 

Fanči Šarf ,Ljudsko stavbarstvo, Teren 11 ,1954-Cerkno, terenski zvezek št.7.strani. 10-13,16-17,42

Pomožna pošta Otalež

Pomožna pošta je bila v Otaležu ustanovljena 1.avgusta1903. Poštno ravnateljstvo  v Trstu je dovolilo nabiralnik in sicer dva : v Otaležu in v Plužnjah. Sedež pošte je bil  v Otaležu in ta posel je opravljal  g. Jakob Jereb. V Plužnjah pa je za nabiralnik skrbel  g. Zajc. Pošta je imela dvojno zvezo s c. kr. poštno vožnjo Cerkno -Idrija in to vsaki dan. 

Pred ustanovitvijo  pomožne pošte so imeli krajani takratne davčne občine Otalež nad 20 let vsak dan poštno zvezo, toda le privatno na lastne stroške. Pisma in časopise so vozili iz Idrije in Cerknega. Občinsko torbo je imel g. Iv. Gruden iz Pluženj , kateri je imel trafiko in prodajalno.

Pomožna pošta Otalež, italijansko Ottales, je delovala od 1.8.1903 do 30.9 1945 . Med okupacijo Italije je bila najprej 21.12 1923 priključena poštni upravi  Furlanije Julijske krajine, kasneje  2.1 1927  pa  Goriški poštni upravi .

Poštni žig iz leta 1910

Poštni žig iz leta 1928

Poštni žig iz leta 1933

Poštni žig iz leta 1936

Poštni žig iz leta 1940

Poštni žig iz leta 1942

Srečanje borcev v Otaležu leta 1953

 

Vir-Borec (glasilo zveze borcev narodnoosvobodilne vojne Slovenije) Maj 1953 št.5