Vse od maja do konca avgusta 1935 so ga pridržali v preiskovalnem zaporu, kjer je bil sleherni dan deležen najrazličnejših mučenj in neusmiljenih pretepanj z »bikovko.« Pri tem so ga zvezanega vselej obesili na železno kljuko v steni. S poškodovano nogo je bilo vsak dan slabše, saj se mu ne obvezana nikakor ni mogla zaceliti. K temu je dodatno pripomogla ozka temnica z vlažnimi betonskimi tlemi, ki so mu služila tudi za posteljo. Posteljnino mu je nadomeščala raztrgana cunja in lahko je svobodno izbiral, ali jo bo dal podse na vlažen beton ali pa se bo z njo pokril. Za dodatek so mu pri vsakdanjem pretepanju poškodovali tudi čeljust, tako da ni mogel zaužiti tudi pičlega dnevnega obroka pomij.
Medtem ko je bil v vojaškem preiskovalnem zaporu v Gorici, so se s kolesi pripeljali k njemu na obisk oče, brat, bratranec in njegov prijatelj Franc Vehar. Srečanje je bilo zelo mučno, saj so Ivana morali zaporniki prinesti v sobo za obiske kar na stolu, ker zaradi poškodovane noge in izčrpanosti ni mogel hoditi. . Pogovor sta vseskozi nadzorovala dva stražarja, ki nista dopustila, da bi se pogovarjali v slovenščini, Njegovemu očetu so, čeprav je bil možak trdnega značaja, privrele solze na lica, ko je videl, kako so zmrcvarili sina. Ivan se je iz protesta zvrnil s stolom po tleh in od stražarjev zahteval, naj mu privedejo komandanta zapora Upravnik je res prišel in jim dovolil pol ure pogovora v slovenščini. Karabinjerjem je ukazal, naj se umaknejo za ta čas. Oče je Ivanu predlagal, naj bi mu plačali odvetnika. Sin je to možnost odločno zavrnil ter hkrati hudomušno pripomnil, naf doma za denar, ki bi ga bilo treba plačati odvetniku, raje kupijo vsakodnevni živež, za preostalo pa tobak za hude čase. Komaj mu, je oče v skopih besedah uspel opisati, kaj vse so karabinjerji počeli na njihovem domu, potem ko so ga odvedli v zapor, že je bilo konec dovoljenega pogovora in odvedli so ga v celico.
Iz preiskovalnega zapora so ga konec avgusta 1935. leta odvedli na kvesturo v Gorico, kjer je zasedalo vojaško sodišče. Zataknilo se je le takoj, ko je Ivan vstopil v »rabeljsko« sodno dvorano in se je kvesturin zadrl nanj: »Qui si saluta romano!« Kljub temu, da je bil popolnoma izmučen, ni hotel pozdraviti po italijansko, zato je bil za dobrodošlico tepen. Pred vojaškim sodiščem je bil Ivan obtožen dezerterstva, češ da se na vpoklic za služenje vojaščine ni priglasil v vojaško okrožje Vidma. ·Fašistični člani sodišča so ga obsodili na smrt. Nenadoma pa je eden izmed oficirjev italijanske kraljevske vojske vstal in nadrl vse člane vojaškega sodišča zaradi nečloveškega ravnanja z zapornikom ter predlagal, da ·zmanjšajo kazen Bevku na• dve leti vojaškega zapora v Rimu. Potem ko je italijanski general o primernosti tega predloga uspel prepričati večino članov sodišča, je vprašal Ivana, če razume sodbo. Ker je le-ta odkimal, so mu privedli celo prevajalca. Sodišče je ugodilo zahtevi italijanskega generala, da Ivana odvedejo najprej v vojaško bolnišnico v Gorico in šele potem v vojaško ječo.
UKRADENA MLADOST
Čeprav se mu je zdelo okolje vojaške bolnišnice mnogo bolj človeško, so mu za svarilo k postelji priklenili eno roko ter mu dali psa čuvaja - kvesturina, ki je noč in dan bedel poleg njegove postelje. V bolnišnici so imele nune večje pristojnosti kot zdravniki. že pred prvim obrokom hrane, ki mu ga je prinesla nuna, ga je strogo opozorila, da mora pred vsako jedjo moliti. Na njeno pretnjo ji je odgovoril s predlogom, naj mu namesto obvezne molitve raje snamejo lisice z roke, da bo božji dar lahko užival z obema rokama.
Zdravljenje je trajalo več kot mesec, nakar so ga od peljali najprej v vojaške zapore v Pizzighettone, kjer je bil približno tri mesece, potem pa so nekega dne nenapovedano vklenili večje število zapornikov ·med katerimi je bil tudi ,, Ivan, in jih stlačili na vlak za Rim. Od tam je bil v kratkem času premeščen v Livorno. Malo kasneje so ga s skupino sotrpinov z ladjo prepeljali na otok Elbo in tam je preživel več kot pol leta konfinacije, vse tja do aprila 1936. leta. Kazalo je, da zanj ni več rešitve, ko je iznenada prišel ukaz, da · ga odvedejo v Rim, in sicer pred civilno sodišče, ki ga je takrat obsodilo na internacijo. Odpeljali so ga v Kalabrijo, v mestece Lavrijo. Kot interniranec je tam ostal do konca julija 1937. leta, nato so ga spet vklenili in vodili v Gorico na kvesturo. Tam so ga obdarili s petimi leti strogega policijskega nadzorstva. Istega leta mu je umrl oče. Italijani so vseskozi budno pazili na vsak njegov korak, zato mu ni preostalo drugo, kot da je delal na domačiji. V tem času je spoznal Angelo in se z njo poročil februarja 1939. Vendar mladoporočenca nista imela časa uživati »medenih tednov«, kot je to danes v navadi, ker so Ivana Italijani že marca istega leta vpoklicali v posebni bataljon. Po osmih mesecih se je vrnil domov in z bratom Jožetom sta kuhala oglje v Grdi grapi, nedaleč od doma, da so se doma sploh preživljali. Zatišje ni trajalo dolgo, ko so ga aprila 1941.leta spet vpoklicali v posebni bataljon.
NOVA PREIZKUŠNJA
Kakih 45 najbolj upornih in »nezanesljivih« vojakov, oboroženih s puškami brez zaklepov, so Italijani poslali na švicarsko mejo in jih tam zadržali nekaj mesecev, nato pa so jih brez pojasnil prepeljali spet v Milano. Tokrat so svobodomiselne vojake, med katerimi je bil· Ivan, z grožnjami prisilili, da so oblekli uniforme. Nato so se vkrcali na ladje v Bariju. Z njimi so odpluli do Grčije. V Korintskem zalivu je obstala Ivanova ladja močno poškodovana. V Grčijo seveda niso prišli na počitnice, čeprav je lahko po tem, kako brezskrbno so se številni Primorci in Istrani rešili marsikaterega dela »odvečne« . vojaške opreme, za primerno denarno nadomestilo pa celo kakega dela osebne oborožitve, marsikateri tamkajšnji prebivalec zlahka spoznal, kakšen omalovaževalen odnos so ti fantje gojili do italijanske vojske.
USODNA ODLOČITEV
Dnevi lagodnega življenja so hitro minili, ker so jih že v začetku 1942. leta z letali prepeljali v Afriko, in sicer v bližino Tripolija. Skupino, v kateri je bil Ivan, so od tam čez približno 6 mesecev premestili v Bengasi v taborišče, ki je bilo v bistvu eno izmed skladišč streliva za artilerijo. Čeprav niti Ivan niti njegovi rojaki, ki so z njimi delili usodo, niso bili kdo ve kaj navdušeni nad »afriškim peklom« in niso z navdušenjem sprejeli fizične in psihične napore mnogih vojaških vaj za artilerijske posadke protitankovskih topov, pa jim tega kasneje, ko so jih poslali v »linijo« na fronto pri El Alameinu, ni bilo žal.
Vir-TV 15 Naš tovariš 7.4 1983 št.14
Ni komentarjev:
Objavite komentar