Tukaj počiva sedem neznanih partizanov

Tako je napisano na spomeniku padlim, ki stoji na pokopališču v Otaležu.

Ob branju monografije Gradnikova brigada, ki jo je napisal Stanko Petelin, sem na · strani 313 pod naslovom Napad na Godovič prebral, da je 7. marca 1944 neka nemška kolona napadla v Gornjih Jaznah zasedo gradnikovcev in da je pri tem padlo sedem partizanov, pet pa so jih menda ujeli. Pisec navaja, da podatki niso popolni in že v uvodu knjige prosi, naj borci prispevajo natančnejše podatke o bojih Gradnikove brigade.

Takrat sem bil borec Gradnikove brigade in sem bil v omenjeni zasedi.

Nekaj dni pred 7. marcem smo imeli borci poučevanje o orožju. Naju s sošolcem Lazarjem Glumac je o ravnanju z mitraljezom breda poučeval stari borec Tarzan. Mitraljeza še nisva poznala, bila pa sva določena za mitraljezca. Oba sva bila skojevca iz Maribora, stara 17 let. Tarzan nama je pripovedoval in razlagal svoje velike izkušnje mitraljezca, midva pa sva ga napeto poslušala. Razstavljali in sestavljali smo orožje. Ker streljanje zunaj ni bilo mogoče zaradi konspiracije, smo streljali v hlevu v gnoj.

Zvečer smo se borci in borke zbirali v kmečki izbi, kjer je komisarka Dušica igrala na kitaro. Peli smo narodne in partizanske pesmi in sanjarili o lepši prihodnosti. Spali smo na seniku in nekega jutra so nam povedali, da nas je obiskal nekdanji komandant brigade Martin Greif-Rudi. Bilo mi je žal, da se nisva videla, saj je bil kot predvojni komunist v Mariboru vzgojitelj nas mladincev skojevcev, bodočih komunistov in partizanov. Nisva se videla že od leta 1941, ko je odšel na Pohorje v partizane. Zato tudi ni vedel, da je bila medtem njegova sestra Mimika aretirana in poslana v nemško taborišče, jaz pa nisem vedel, daje padel njegov brat Avgust že leta 1941.

V dnevih okrog 7. marca 1944 se je del Gradnikove brigade zadrževal na položajih na Cerkljanskem. Na večer pred 7. marcem je bil zbor 4. bataljona Gradnikove brigade. Tam so bile določene naloge za naslednji dan. Med drugim je bila določena desetina borcev za zasedo nad Idrijo, od koder je bilo pričakovati patruljo belogardistov in Nemcev. Po obveščevalnih podatkih so le-ti namreč večkrat prihajali iz Idrije proti Gornjim Jaznam in napadali naše enote. Določenih je bilo deset borcev, ki so bili oboroženi s puškami in enim lahkim mitraljezom bredo. Desetino je vodil komisar čete Zdravko.

Dne 7. marca zjutraj smo vstali zgodaj. Bila je še noč, zunaj pa globok sneg do kolen. Zbudil nas je dežurni. Nam mladim je bilo težko vstati iz toplega sena. Pripravili smo se na odhod v zasedo. Skupaj nas je bilo enajst borcev, pripravljenih na vse, na smrt nismo pomišljali. Poleg Lazarja Glumac in mene so bili v desetini še: dva borca iz Maribora (imen se ne spominjam), drugi pa so bili iz raznih krajev Primorske in Notranjske. Šli smo proti Gornjim Jaznam. Z Lazom sva se pogovarjala o nalogi. Dolgo smo hodili po snegu, mraz je bil in megla, ponekod zameti. Mimo hiš smo hodili molče, previdno mimo kozolcev in skednjev, ker nas je komisar Zdravko opozarjal na možnost sovražnikovih zased.

Še ob trdi temi smo prišli v vas Zgornje Jazne. Okrog nas je bila popolna tišina, v hišah nikjer luči. Ustavili smo se sredi vasi, komisar pa nas je razvrstil v obroč okrog vasi. Z Lazom nama je določil, naj postaviva mitraljez nad grapo, po kateri je. vodila pot v Idrijo. Okrog 100 metrov pred nama je bila čistina, nižje gozd. Povedal nama je, da po tej grapi navadno prihajajo belogardisti in Nemci iz Idrije, in da morava biti popolnoma tiho in pripravljena na strel. Naredila sva ležišče v snegu, pod cev mitraljeza sva postavila manjši hlod in čakala. V vasi je bila popolna tišina. Bila sva lačna. Ker je bila nekaj korakov od naju kmečka hiša, sem potrkal, vendar ni bilo odgovora. Zaradi megle in teme nisva videla tovarišev iz desetine. Spet sva oba ležala ob mitraljezu in čakala. Komisar Zdravko je razvrstil borce in se vrnil k nama. 

Bila je nenavadna tišina. Nenadoma je počil strel za našim hrbtom, približno v smeri, od koder je prišla naša zaseda. Za tem strelom je nastopila še večja tišina. Ni dolgo trajalo, ko je začelo pokati z vseh strani, levo, desno in za hrbtom, samo ne iz grape, kjer sva z Lazom pričakovala sovražnika. Vsa napeta sva čakala pripravljena na strel. Megla se še vedno ni dvignila, začelo se je komaj rahlo svitati. Nenadoma priteče komisar Zdravko in nama potihoma pove, da je naša zaseda obkoljena in da je nekaj naših borcev na straži na robu vasi padlo in da smo verjetno izdani. Dejal je, naj takoj vzameva mitraljez in naj tečeva za njim v hrib, da bi se prebili skozi obroč. Če pa naletimo na bele ali Švabe, naj se vrževa na tla in streljava. Za komisarjem sva stekla v sneg, ki je bil v hribu skoraj do pasu. Že po nekaj deset metrih smo pritekli iz vasi na čistino, ko so začeli streljati po nas. Streljali so izpod hriba za hrbtom in z obeh strani. Večkrat smo se vrgli v sneg in streljali, nato pa hiteli naprej čez čistino proti gozdu. Videli nismo nobenega sovražnika. V nekem trenutku sem se ozrl in videl Laza v snegu. Na moj klic, naj se dvigne, ni bilo odgovora. Nemci in belogardisti so streljali na naju z Zdravkom, ki je bil pred menoj. Pot do roba gozda se mi je zdela zelo dolga. Prešinila me je misel, da moji domači nikoli ne bodo zvedeli, kje sem obležal. S komisarjem sva dosegla gozd, kjer sva se  ustavila. Sovražnik ni rinil za nama, vendar tudi od naših borcev iz desetine ni bilo nikogar. Slišala sva samo kričanje belih in Švabov. Od nekod so se pojavile črne vrane in grdo vreščale. Od takrat jih ne maram več.

Čez čas nama je bilo jasno, . da se po tej strani nihče ni prebil skozi obroč, in sva šla proti položajem Gradnikove brigade. S hriba so takrat že tekli borci 4. bataljona. Povedala sva o zasedi in napadu. Do našega ponovnega prihoda v vas so se Nemci in belogardisti že umaknili v Idrijo. V vasi je obležalo sedem borcev, Glumac je dobil strel v glavo. Od domačinov smo zvedeli, da so pravzaprav padli samo štirje borci, pet pa je bilo ranjenih, vendar so tri ranjence pobili, dva ranjena borca pa so odpeljali s seboj v Idrijo. Domačini so tudi povedali, da je bil eden od ujetih iz Maribora, kar je sovražnik ugotovil iz njegovih dokumentov. Kdo je bil drugi, ni bilo znano. Med padlimi je bil tudi študent komunist iz Kamnice pri Mariboru. Za prava imena med seboj nismo vedeli, poznali smo se le po partizanskih imenih. 

Po koncu vojne sem kot oficir služboval v raznih mestih po Jugoslaviji, zato nisem ve- del, koliko dogodkov iz vojne je v naših krajih še nerazjasnjenih. Ali je komisar Zdravko, ki nas je vodil, preživel vojno, nisem nikoli zvedel.

V knjigi piše, da je v tem primeru šlo za izdajstvo, takrat tega nismo vedeli, temveč samo slutili. Izdajalec je dobil za. služeno kazen, med mirnimi primorskimi gozdovi pa je obležalo sedem mladih gradnikovcev, polnih življenja, idealov, predanosti in vere v pravičnost boja za svobodo primorskega ljudstva. Tudi ti naši neznani borci zaslužijo, da se jih mi preživeli spomnimo in nadaljujemo bitko za ideale, za katere so žrtvovali svoja mlada življenja.

. Edvard Černec~-Edo

Bevkov boj proti fašizmu

 

Vse od maja do konca avgusta 1935 so ga pridržali v preiskovalnem zaporu, kjer je bil sleherni dan deležen najrazličnejših mučenj in neusmiljenih pretepanj z »bikovko.« Pri tem so ga zvezanega vselej obesili na železno kljuko v steni. S poškodovano nogo je bilo vsak dan slabše, saj se mu ne obvezana nikakor ni mogla zaceliti. K temu je dodatno pripomogla ozka temnica z vlažnimi betonskimi tlemi, ki so mu služila tudi za posteljo. Posteljnino mu je nadomeščala raztrgana cunja in lahko je svobodno izbiral, ali jo bo dal podse na vlažen beton ali pa se bo z njo pokril. Za dodatek so mu pri vsakdanjem pretepanju poškodovali tudi čeljust, tako da ni mogel zaužiti tudi pičlega dnevnega obroka pomij.

Medtem ko je bil v vojaškem preiskovalnem zaporu v Gorici, so se s kolesi pripeljali k njemu na obisk oče, brat, bratranec in njegov prijatelj Franc Vehar. Srečanje je bilo zelo mučno, saj so Ivana morali zaporniki prinesti v sobo za obiske kar na stolu, ker zaradi poškodovane noge in izčrpanosti ni mogel hoditi. . Pogovor sta vseskozi nadzorovala dva stražarja, ki nista dopustila, da bi se pogovarjali v slovenščini, Njegovemu očetu so, čeprav je bil možak trdnega značaja, privrele solze na lica, ko je videl, kako so zmrcvarili sina. Ivan se je iz protesta zvrnil s stolom po tleh in od stražarjev zahteval, naj mu privedejo komandanta zapora Upravnik je res prišel in jim dovolil pol ure pogovora v slovenščini. Karabinjerjem je ukazal, naj se umaknejo za ta čas. Oče je Ivanu predlagal, naj bi mu plačali odvetnika. Sin je to možnost odločno zavrnil ter hkrati hudomušno pripomnil, naf doma za denar, ki bi ga bilo treba plačati odvetniku, raje kupijo vsakodnevni živež, za preostalo pa tobak za hude čase. Komaj mu, je oče v skopih besedah uspel opisati, kaj vse so karabinjerji počeli na njihovem domu, potem ko so ga odvedli v zapor, že je bilo konec dovoljenega pogovora in odvedli so ga v celico.

Iz preiskovalnega zapora so ga konec avgusta 1935. leta odvedli na kvesturo v Gorico, kjer je zasedalo vojaško sodišče. Zataknilo se je le takoj, ko je Ivan vstopil v »rabeljsko« sodno dvorano in se je kvesturin zadrl nanj: »Qui si saluta romano!« Kljub temu, da je bil popolnoma izmučen, ni hotel pozdraviti po italijansko, zato je bil za dobrodošlico tepen. Pred vojaškim sodiščem je bil Ivan obtožen dezerterstva, češ da se na vpoklic za služenje vojaščine ni priglasil v vojaško okrožje Vidma. ·Fašistični člani sodišča so ga obsodili na smrt. Nenadoma pa je eden izmed oficirjev italijanske kraljevske vojske vstal in nadrl vse člane vojaškega sodišča zaradi nečloveškega ravnanja z zapornikom ter predlagal, da ·zmanjšajo kazen Bevku na• dve leti vojaškega zapora v Rimu. Potem ko je italijanski general o primernosti tega predloga uspel prepričati večino članov sodišča, je vprašal Ivana, če razume sodbo. Ker je le-ta odkimal, so mu privedli celo prevajalca. Sodišče je ugodilo zahtevi italijanskega generala, da Ivana odvedejo najprej v vojaško bolnišnico v Gorico in šele potem v vojaško ječo.

UKRADENA MLADOST

 Čeprav se mu je zdelo okolje vojaške bolnišnice mnogo bolj človeško, so mu za svarilo k postelji priklenili eno roko ter mu dali psa čuvaja - kvesturina, ki je noč in dan bedel poleg njegove postelje. V bolnišnici so imele nune večje pristojnosti kot zdravniki. že pred prvim obrokom hrane, ki mu ga je prinesla nuna, ga je strogo opozorila, da mora pred vsako jedjo moliti. Na njeno pretnjo ji je odgovoril s predlogom, naj mu namesto obvezne molitve raje snamejo lisice z roke, da bo božji dar lahko užival z obema rokama. 

Zdravljenje je trajalo več kot mesec, nakar so ga od peljali najprej v vojaške zapore v Pizzighettone, kjer je bil približno tri mesece, potem pa so nekega dne nenapovedano vklenili večje število zapornikov ·med katerimi je bil tudi ,, Ivan, in jih stlačili na vlak za Rim. Od tam je bil v kratkem času premeščen v Livorno. Malo kasneje so ga s skupino sotrpinov z ladjo prepeljali na otok Elbo in tam je preživel več kot pol leta konfinacije, vse tja do aprila 1936. leta. Kazalo je, da zanj ni več rešitve, ko je iznenada prišel ukaz, da · ga odvedejo v Rim, in sicer pred civilno sodišče, ki ga je takrat obsodilo na internacijo. Odpeljali so ga v Kalabrijo, v mestece Lavrijo. Kot interniranec je tam ostal do konca julija 1937. leta, nato so ga spet vklenili in vodili v Gorico na kvesturo. Tam so ga obdarili s petimi leti strogega policijskega nadzorstva. Istega leta mu je umrl oče. Italijani so vseskozi budno pazili na vsak njegov korak, zato mu ni preostalo drugo, kot da je delal na domačiji. V tem času je spoznal Angelo in se z njo poročil februarja 1939. Vendar mladoporočenca nista imela časa uživati »medenih tednov«, kot je to danes v navadi, ker so Ivana Italijani že marca istega leta vpoklicali v posebni bataljon. Po osmih mesecih se je vrnil domov in z bratom Jožetom sta kuhala oglje v Grdi grapi, nedaleč od doma, da so se doma sploh preživljali. Zatišje ni trajalo dolgo, ko so ga aprila 1941.leta spet vpoklicali v posebni bataljon.

NOVA PREIZKUŠNJA

Kakih 45 najbolj upornih in »nezanesljivih« vojakov, oboroženih s puškami brez zaklepov, so Italijani poslali na švicarsko mejo in jih tam zadržali nekaj mesecev, nato pa so jih brez pojasnil prepeljali spet v Milano. Tokrat so svobodomiselne vojake, med katerimi je bil· Ivan, z grožnjami prisilili, da so oblekli uniforme. Nato so se vkrcali na ladje v Bariju. Z njimi so odpluli do Grčije. V Korintskem zalivu je obstala Ivanova ladja močno poškodovana. V Grčijo seveda niso prišli na počitnice, čeprav je lahko po tem, kako brezskrbno so se številni Primorci in Istrani rešili marsikaterega dela »odvečne« . vojaške opreme, za primerno denarno nadomestilo pa celo kakega dela osebne oborožitve, marsikateri tamkajšnji prebivalec zlahka spoznal, kakšen omalovaževalen odnos so ti fantje gojili do italijanske vojske.

USODNA ODLOČITEV

Dnevi lagodnega življenja so hitro minili, ker so jih že v začetku 1942. leta z letali prepeljali v Afriko, in sicer v bližino Tripolija. Skupino, v kateri je bil Ivan, so od tam čez približno 6 mesecev premestili v Bengasi v taborišče, ki je bilo v bistvu eno izmed skladišč streliva za artilerijo. Čeprav niti Ivan niti njegovi rojaki, ki so z njimi delili usodo, niso bili kdo ve kaj navdušeni nad »afriškim peklom« in niso z navdušenjem sprejeli fizične in psihične napore mnogih vojaških vaj za artilerijske posadke protitankovskih topov, pa jim tega kasneje, ko so jih poslali v »linijo« na fronto pri El Alameinu, ni bilo žal.

Vir-TV 15 Naš tovariš 7.4 1983 št.14