Ivan

 

V zapuščeni bolniški sobi v Chicagu, kjer se je vonj po razkužilih mešal s težkim, vročim mestnim zrakom, je ležal John Lipuzich. Njegovo telo, nekoč močno in krepko od dela v jeklarnah, je bilo zdaj izčrpano in zlomljeno od bolezni.

Zdravniki so odšli z resnimi obrazi, a John jih ni več poslušal. Vedel je, da so njegovi dnevi šteti. Skozi okno je odmeval hrup velemesta – ropotanje drvečih vlakov, piski parnikov na reki Chicago in vpitje prodajalcev časopisov. A v Johnovih mislih je vladala popolna, pomirjujoča tišina. Ko je zaprl oči, je hrup Amerike zbledel. Pred njim se je zarisala popolnoma drugačna podoba – rodna vas Lazec, stisnjena pod robove strmih hribov, kjer se je jutranja megla lenobno dvigala nad gozdovi. 

Spomnil se je tistega usodnega pomladnega dne leta 1907. Imel je komaj nekaj več kot dvajset let, ko je na ramo obesil preprosto leseno čizmo z nekaj kosi perila in hlebcem domačega kruha. Spomin je bil tako živ, da je v ustih skoraj začutil okus materinega slovesnega blagoslova in vonj po domačem ognjišču. Pred očmi mu je zaživel obraz očeta, ki mu je z gubavimi rokami krepko stisnil dlan in mu rekel, naj ostane pošten, kjerkoli že bo. 

Pred dvajsetimi leti ga je pot vodila čez ocean. Spomnil se je tesnobe in slabosti v podpalubju velike parne ladje, ko so se tisoči izseljenci, polni upanja in strahu, gnetli na poti v obljubljeno deželo. Ko je prvič ugledal New York in kasneje prispel v Chicago, se mu je zdelo, da je stopil na drug planet. Vse je bilo ogromno, hrupno in neizprosno. 

V vseh teh letih trdega dela v Ameriki, ko je prenašal težka bremena in vdihaval sajasti zrak tolmunov in livarn, ga je pokonci držala le ena misel: vrnitev domov. Sanjaril je, kako bo z zasluženim denarjem kupil kos zemlje v Lazcu, obnovil staro hišo in si ustvaril družino tam, kjer so pokopani njegovi predniki. Želel si je spet slišati zvonjenje cerkve svetega Jurija, ki je odmevalo čez dolino, in zadihati tisti čisti, gorski zrak, ki je dišal po pokošeni travi in smrekovih vršičkih. 

A življenje v Ameriki ga je ujelo v svoj neusmiljeni ritem. Leta so tekla kot voda med prsti. Pisma od doma so prihajala vse redkeje, novice o smrti staršev pa so ga dotolkle v samoti njegove najete sobe. Sanje o vrnitvi so postajale vse bolj blede, dokler ga ni dokončno prikovala na posteljo ta zahrbtna bolezen.

Zdaj, ko je ležal v  bolnišnici v Chicagu , tisoče kilometrov stran od doma, John ni čutil jeze ali obžalovanja. Čutil je le globoko, neizmerno domotožje, ki pa je postajalo z vsakim vdihom lažje. Chicago je izginjal. V njegovih zadnjih trenutkih se je pred njim odprla pot, ki je vodila strmo navzgor, naravnost v Lazec. Videl je vaško korito, slišal šepet vetra v krošnjah in začutil, da se končno, po dvajsetih letih dolgega potovanja, vrača domov. 

Ivan Lipužič

10. maj 1887 Lazec - 12.marec 1927 Chicago

Pokopan je bil dne 14. marca na češkem narodnem pokopališču.