Niso bili letaki - temveč bombe

Bilo je lepo mirno sobotno jutro 28.junija 1917. Kmetje so bili v večini že pokonci in pri vsakdanjih opravilih v hlevu. Nekateri so že pripravljali vse potrebno za setev repe, drugi pa točili vodo v sode, ki so bili naloženi na vozovih . Ker je bila tiste dni velika suša so z voli vozili vodo od hiše do hiše za potrebe ljudi in živine.

A mirno jutro je kaj kmalu prekinil močan hrup.

Namreč okoli pol sedme ure zjutraj , se je s Šebreljske strani zaslišalo značilno brnenje zrakoplovov. Kmalu so se na obzorju prikazali obrisi osmih bombnikov.

Ko so zapustili Šebreljsko visoko planoto, so se spustili malo nižje nad reko Idrijco in poleteli v smeri Otaleža.

Ljudje v Plužnjah in Lazcu so bili radovedni , kaj bo in so jih opazovali kar na odprtem. Vajeni so bili preletov zrakoplovom, ki so skoraj vsakodnevno spuščali bombe nad Idrijo. Norčevanje nekaterih , da nas še opazijo ne, je kmalu postala resnica.

Ko so prileteli nad Otalež so se od enega utrgale tri svetle pike . Med ljudmi je završčalo "spet mečejo tiste modre letake". Že nekaj dni prej so taki zrakoplovi raztresli veliko letakov po teh krajih, ki so nosili tiskano besedilo nekega Trumbiča , ki je pozival ljudstvo k uporu , kar pa seveda ni bilo po volji takratnim avstrijskim oblastem. Avstrijski žandarji so potem pobirali te letake in opozarjali prebivalce, naj najdene letake takoj izročijo njim.

To pot pa niso bili letaki -temveč bombe ki so jih prinesli italijanski zrakoplovi , kot prvi "žegen" in "pozdrav" ljudstvu , ki so ga nameravali " osvoboditi"

Avstrijsko vojaško poveljstvo je imelo takrat  kraje na Cerkljanskem za zaledje in je poslalo na pašo po vaseh okoli 300 izčrpanih konj, nekaj tudi v Otalež.

Prve izstreljene bombe so padle v neposredni bližini konj, ki so se pasli na obrobju vasi, toda niso napravile nobene škode. Ena je poškodovala sušilnico za sadje nekemu posestniku v vasi . Ostale bombe so padale v veliki razdalji druga od druge in tudi niso napravile znatne škode. Večina od 20 bomb jih je padlo v gozd , le ena med njimi je poletela proti vasi in bi bila kmalu lahko usodna za takratnega podžupana , ki je z ženo za las ušel smrti .Ko se je vrnil s krajšega jutranjega sprehoda je v daljavi zaslišal brnenje zrakoplovov. Hitro je stopil v  hišo in vzel daljnogled , da bi opazoval njihovo smer. Ko je pogledal v nebo je videl, da se ja prav tisti hip odtrgala svetla točka od zrakoplova . Z ženo sta stekla stran od hiše in se skrila za steber tam stoječega kozolca. To je oba rešilo , ker je bomba padla , prav na mesto, kjer sta prej stala. V hiši so drobci in zračni pritisk razbili vse šipe.

Zrakoplovi so nato nadaljevali pot najprej nad Idrijo in tam zmetali vse bombe. 

 Ljudje so ves dan tavali po vasi boječ se novega napada ter se skrivali po kleteh. 

Bombardiranje je napravilo v Otaležu le malenkostno materialno škodo .Med prebivalstvom ni bilo ne mrtvih ne ranjenih.

Domoljub  09.08.1917 številka 32

Slovenec 03.08.1917 številka 176

»Jaz sem jugoslovanska banditka«

Aktivistka s košem

Spomini Ane Demšar, vdove prvega škofjeloškega partizana.

Zgodba o Frančiški Eržen je srhljivka v pravem pomenu besede. Med pripovedovanjem o tej interniranki se je Ana Demšar večkrat prijela za glavo, kot da sama sebi ne verjame, da je to res videla v taborišču:

» Erženovo sem spoznala v begunjskem zaporu. Bila je vsa iz sebe in obupana, ker je bila prepričana, da bo ustreljena. Partizane in razne aktiviste je vodila čez nemško-italijansko mejo, ker je v bližini njena rojstna hiša.

Iz Begunj so jo v Ravensbruck prej poslali kot mene, zato sploh nisem vedela, da je tam. Kmalu po našem prihodu v taborišče so nas poklicali na določeni prostor (apelplatz) in rekli, da bomo tu stale toliko časa, dokler ne bodo ujeli pobeglo interniranko. Deset ur smo stale na mestu. Si lahko mislite to trpljenje! Potem pa zagledamo, kako gestapovci s psi vodijo neko okrvavljeno žensko. Na prsih je imela za vrat privezan-velik napis: Jaz sem jugoslovanska banditka, ustreljena bom vsem v opomin.

Gnali so jo po vseh taboriščnih cestah, okrog vseh barak, mimo nas. Od nekod začujem šepet: Slovenka! Z grozo gledam, kako se psi zaganjajo vanjo. Bila sem fizično in psihično že tako izčrpana, da sem videla, kako jo psi med hojo počasi požirajo, košček za koščkom. Ko pa gre ta pošastni sprevod blizu mene, se zdramim, kajti v njej sem prepoznala sojetnico iz Begunj Frančiško Eržen. Vse smo bile preplašene in prepričane, da jo bodo res ustrelili, ker je skušala pobegniti. Več mesecev je bila zaprta v samici ob skromni hrani, nenehnem mučenju in zasramovanju ... «

Kdo je bila ta mučenica?

Frančiška Eržen je bila rojena leta 1902 na veliki hribovski kmetiji na kateri je živela številna družina. Nekoč se je vas imenovala Laniše, zdaj pa se imenuje Jazne (hišna št. 30, pošta Cerkno). Vas leži med Sovodnjem v Poljanski dolini in dolino Idrijce med Idrijo in Želinom (pri Cerknem). Blizu hiše je nekoč tekla jugoslovanska-italijanska meja, med vojno pa nemško-italijanska. Od številnih otrok je bila Frančiška najstarejša, zato je že od rane mladosti morala hudo garati. Ker pa ljubezen ne pozna meja, si je Frančiška svojega izbranca Boštjana našla na jugoslovanski strani. S prehodi čez mejo zaljubljenca nista imela težav, saj sta poznala vsak grm, vsak kamen. Kot plod te ljubezni se je rodil sin Aleksander, ki živi v Sovodnju..

Samotna Mrzlikarjeva (Erženova) kmetija je kmalu po okupaciji pritegnila ilegalce. Frančiška, ki je bila zaradi prejšnjih ljubezenskih potov čez mejo najbolj vajena, jih je vsakič varno pripeljala čez nemško italijansko mejo. Tako je čez mejo pripeljala Ivana Tominca iz Kranja, ko je pobegnil iz taborišča Kraut v Avstriji. Drugega marca 1942. leta pa so jo ujeli nemški orožniki iz Savodnja. Po zaslišanju so jo poslali v roke škofjeloškim gestapovcem, od tam v Begunje. 25. aprila 1942. leta so jo odpeljali v Ravensbruck.

Po njeni aretaciji so na italijanski strani Italijani zalotili njenega fanta Boštjana Podobnika iz Sovodnja in ga ubili. Ta fant, sicer rojen v bližnjem Koprivniku, si je že pred vojno v Sovodnju sezidal hišo, katero sta po vojni podedovala Frančiška in njen sin Aleksander.

Po vojni je Frančiška sinu pripovedovala, da je neke junijske noči leta 1942 skušala pobegniti iz strahu pred smrtjo. Okoli sebe je videla le smrt. Splezala je čez zid, ki je bil zavarovan z bodečo žico. Zaradi onemoglosti in poškodb pri plezanju čez omenjeno oviro so jo naslednji dan ujeli.

Frančiška je ena redkih ujetih ubežnic, ki ni bila usmrčena. Njeni domači so namreč takoj, ko so zvedeli, kje je, vložili pri italijanskih oblasteh v Idriji prošnjo za posredovanje pri Nemcih. Čeprav so v takratnih časih javno propagandno zelo opevali prijateljstvo med fašistično Italijo in nacistično Nemčijo, so tajno vseskozi rovarili eden proti drugemu. Italijanom tudi ni bilo všeč, da jih oholi Nemci ponižujejo in podcenjujejo. Iz tako porojenega kompleksa so bili večkrat izredno uporni v zahtevi, da jim morajo tega ali onega državljana vrniti. In tako se je Erženova vrnila domov.

Trpljenja pa še ni bilo konec. Po kapitulaciji Italije so se ustanavljale mnoge nove brigade in druge vojaške ter politične organizacije. Po vseh hribovskih vaseh je bilo obilo partizanske vojske. Ta porast je bil najobsežnejši na Primorskem in ob nekdanji državni meji.

Med nemško ofenzivo novembra 1943. leta so v okolici Mrzlikarjeve (domači so izgovarjali: Mrznkarjevi) kmetije divjali boji. Tretjega decembra 1943. leta pa je nemška enota na tej domačiji presenetila peti bataljon Gradnikove brigade, kljub temu, da je bil poveljnik obveščen, da se bliža sovražnik. Borci so skakali kar skozi okna, toda mnoge to ni rešilo. Okoli hiše je obležalo 17 borcev, nekateri pa so izkrvaveli kje na samoti. Nemci so ujeli devet borcev.

Skupaj z borci je iz hiše zbežala tudi Frančiška s trinajstletnim sinom, ker ni več hotela priti v nemško ujetništvo. Preveč živ je bil še spomin na Ravensbruck. Skrita v nekem jarku sta več ur zmrzovala, medtem pa so Nemci zažgali njeno domačijo.

Jože Vidic

Vir-Tv15 Naš tovariš 31.6 1986 št-30-31