Leta 1063 je kralj Henrik IV. podelil sabijonski (briksenski) škofijski cerkevi škofu Altwinu dve gori “Staeinberch et Otales”, ki ju omejujeta kraja “Linta” in potok “Steinbach”, vse v grofiji mejnega grofa Udalrika .
Mnogi slovenski in nemški zgodovinarji so v drugi polovici 19 stoletja in v začetku 20 stoletja zagovarjali tezo, da se omenjena listina nanaša na vas Otalež in da je Otalež eden najstarejših krajev na Tolminskem.
Zgodovinar Simon Rutar v knjigi Zgodovina Tolminskega iz leta 1882 -
Zgodovinar Franc Kos leta 1911 v knjigi Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku -
Otales je Otaleški vrh južno od Cerknega, Linta naj bi bila vas Ledine zahodno od Žirov, Staeinberch pa pogorje Kamnik zahodno od Ledin . Taka krajevna določitev pa mu je hkrati tudi dokaz, ker je bil Udalrik II. kranjski mejni grof, da je Kranjska v 11. st. obsegala tudi Otalež na Tolminskem
 |
| Vir-Archiv für Heimatskunde -Arhiv za krajevno zgodovino 1882 -avtor Franz Schumi (Franc Šumi) |
27. september, blizu reke Fischa [pod Dunajem]. Kralj Henrik IV. je briksenskemu škofu Altwinu podaril v marki mejnega grofa Ulrika (pri Idriji v Tolminskem) gori Steinberg (Kamnik) in Otales (Otaležki vrh), ki se nahajata med Linto (župnija Ledine) in izvirom Steinbach (V potocih).
Steinberg (danes Kamnik), precej velik ,trenutno bogato gospodarsko premožen. Leži na meji med Otaležem in občino Ledine. Otalež je ime visokogorske vasi s 45 številkami in istoimenskega vikariata s približno 1100 prebivalci; Župnijska vas Otalež leži sredi gore imenovane »Limbov hrib, Belkov vrh ali Otaležki vrh« in jo loči od Steinberga (Kamnika) precej globoka dolina. Na drugi strani ga loči od Cerkna (Kirchheima) jarek, skozi katerega teče potok, ki izvira tik pod Otaležem in je tako močan, da poganja mlinski kamen; To je verjetno Steinbach, zdaj imenovan V potocih (= voda, ki prihaja iz več virov hkrati). Zdi se, da je ta voda nekoč brbotala na višji točki gore in čez čas preprosto našla svoj trenutni iztok na nižji nadmorski višini. O tem priča dejstvo, da voda po obilnih padavinah teče po gori kot zajezena daleč nad omenjeni izvir in ne more priti do spodnjega iztoka, normalna padavina pa ponikne po gori in teče nazaj na omenjeno točko. Vsa zgoraj omenjena dežela spada zdaj pod Goriško knežjo grofijo; Kot je razvidno iz dokumenta, je bila v času njegovega mandata pod Ulrikovo upravo.
Ta lokalizacija je bila do takrat za mnoge zgodovinarje nesporna vendar zmotna.
Pomemben dokaz je opis meja gospostva Bled iz leta 1721, ki omenja mejni potok “Steinpach oder Camenegk genannt”, ki se izliva v Savo Bohinjko (Opis meja 1721). Gre za potok severno od Brd, ki priteče v Bohinjko pod Bodeščami. Potok je kot meja bodeške gmajne naveden že leta 1579, tedaj celo le s slovenskim imenom “Khameneckh” (Rad. urb. 1579). Po istem opisu je bodeški gmajni pripadal tudi senožetni pašnik Talež. Nova razlaga bi torej bila, da je Otales Talež južno od Bodešč, Steinbach pa potok Kamnek severno od Brd. Listina iz l. 1063 se torej nanaša na del Jelovice, ne pa na Tolminsko(1)
Vir- (1) Nevidna srednjeveška Evropa: Župa Bled Andrej Pleterski 2011
